Še posebej v sedanji krizi je tako, da pri vsaki pomembnejši izvolitvi ali imenovanju na neko javno funkcijo mediji, politični akterji in še marsikdo dodobra prečešejo morebitno politično zgodovino izvoljenega ali imenovanega kandidata. To seveda nikakor ne pomeni, da so kandidature članov političnih strank za javne funkcije kakor koli neustavne ali nezakonite. Razen redkih izjem (policisti, državni tožilci, sodniki) je namreč članstvo v političnih strankah in/ali njihovih organih ustavno zagotovljena pravica vsakega državljana, ki ne sme biti ovira za njegovo kandidaturo na javno funkcijo. To temeljno politično svoboščino moramo tudi v prihodnje ozaveščati in varovati kot posebno dobrino, zato seveda tudi novemu predsedniku KPK kot državljanu nikakor ne smemo očitati, da je bil še pred nekaj dnevi član politične stranke. Na načelni ravni je treba celo reči, da bomo morali Slovenci v prihodnje v bistveno večji meri spoznati, da je v demokraciji članstvo v politični stranki nekaj povsem normalnega in je lahko v marsičem vrednostno pozitiven odraz posameznikove aktivne državljanske zavesti. Dojeti bomo morali, da je v sodobnem demokratičnem sistemu nesmiselno zahtevati ukinitev političnih strank. Če so nas naše politične stranke doslej predvsem razočarale, to še ne pomeni, da politika ne more biti tudi drugačna. Potrebujemo boljšo politiko, ne pa odprave politike. Slednja je pač na tej stopnji razvoja človeštva nujni usmerjevalni in usklajevalni dejavnik vsake organizirane družbe.
Danes pri nas že skoraj vsakogar, ki je bil ali je član kake vplivnejše politične stranke, dojemamo kot nekakšno okuženo osebo. Ta splošna politična stigma je seveda v luči dosedanjih spodrsljajev parlamentarnih strank, ki so našo deželo ob številnih drugih negativnih dejavnikih pripeljale na rob propada, lahko razumljiva. Vsekakor pa ni koristna, kajti še posebej mlade generacije, ki niso (ali vsaj ne bi smele biti) obremenjene z zamerami in travmami iz prejšnjega političnega sistema, morajo postati nosilec nove politične kulture, ki v politiki vidi predvsem sredstvo za odgovorno in trajnostno usmerjanje družbe, ne pa le arene za pritlehne medsebojne obračune malih ljudi. Toda zdaj smo tam, kjer smo. V družbi, v kateri politika in politiki v pretežni meri ne uživajo zaupanja. In zato je še toliko bolj presenetljivo, da sta izbirna komisija in predsednik države to dejstvo enostavno spregledala. Če sta ga zavestno zanemarila, je seveda problem še mnogo večji.
Čeprav v pravnem pogledu kandidatura in imenovanje novega predsednika KPK zaradi preteklega članstva gospoda Štefaneca v stranki Pozitivna Slovenija nista sporna, pa sta zaradi te politične obarvanosti vsekakor neprimerna. Vodenje KPK je zaradi specifičnih pristojnosti, vpliva in pomena te komisije takšne narave, da mora biti njen predsednik vsekakor od politike in drugih vplivnih družbenih sfer neodvisna oseba, ki je sposobna nepristranske obravnave vseh zadev in oseb, ki jih obravnava v okviru svojih pristojnosti. Kriterij primernosti mora biti tu najstrožji, tak kot velja na primer za sodnike. Ne zadostuje namreč, da je predsednik KPK le (domnevno) dejansko neodvisna in nepristranska oseba, pač pa mora s svojimi navzven prepoznavnimi lastnostmi ustvarjati tudi prepričljiv videz neodvisnosti in nepristranskosti. Če takšnega videza ni, KPK v javnosti ne bo vzbujala potrebnega zaupanja. V takem primeru še tako prizadevno delovanje predsednika KPK in cele komisije ne bo imelo želenih družbenih učinkov. In ker se KPK pogosto ukvarja tudi s primeri, ki posredno ali neposredno zadevajo visoke politične funkcionarje (na kar na primer nazorno opozarjajo primeri Janeza Janše, Zorana Jankovića ter nekaterih poslancev in županov), je seveda neprimerno, da je na mesto predsednika KPK imenovana oseba, ki je šele pred nekaj dnevi izstopila iz najmočnejše vladne stranke. Slednje žal tudi mnogo bolj kaže na njeno preračunljivost kot pa načelnost.
Neprimerno je že, da sam gospod Štefanec ni zaznal spornosti svoje kandidature. Prav tako pa je neprimerno, da predsednik države za kandidatovo politično obarvanost bodisi ni pravočasno izvedel bodisi nanjo ni opozoril javnosti. Če je namreč predsednik države za to vedel (in glede na svoj položaj in odgovornost bi to seveda moral vedeti), potem bi moral v svoji javni obrazložitvi imenovanja predsednika KPK jasno izpostaviti tudi to razsežnost ter predstaviti argumente, na podlagi katerih se je kljub preteklemu kandidatovemu članstvu v Pozitivni Sloveniji odločil, da ga imenuje na to funkcijo. Predsednik bi torej moral javnosti ponuditi prepričljive razloge, ki tudi v tej luči upravičujejo njegovo odločitev. Ker tega ni storil, je zdaj seveda upravičeno predmet kritik, KPK pa ima predsednika, ki je nastopil svojo funkcijo z najslabšo možno popotnico, tj. z velikim nezaupanjem javnosti v njegovo osebno integriteto.
