Recimo: »Janša bo šel, to je dejstvo.« Dejstvo je, da je Janez Janša od ponedeljka pravnomočno obsojen in da njegov odhod za rešetke postaja dejstvo. Ali se nam bo za rešetkami spremenil v prvi primerek živega svetnika oziroma kaj bi njegov začasni odhod v zapor lahko pomenil za domači prostor na srednji in daljši rok, ta trenutek niti ni bistveno. Bistveno je, da je zahteva postala meso.
»Zahtevamo, da Zoran Janković in vsi njemu podobni takoj odstopijo z vseh položajev, tako političnih kot tudi županskih.« Zoran Janković seveda ni mislil resno z zamrznitvijo položaja predsednika stranke, kaj šele, da bi prostovoljno odstopil iz katere koli funkcije. Nasprotno. Zoran Janković je sprožil to nenavadno magijo, ki uresničuje protestniške zahteve kot po tekočem traku, in sicer, kot se za iracionalno spodobi, s paradoksom. Namesto vrnitve v državno politiko je izvedel presunljivo samoomejitev na ravni državne politike. Kot bi se prebudil dan prepozno in se z zamikom zavedel, da ga je karavana dejansko zapustila, da sedi v kotu gostilne ob Gašparju Gašparju Mišiču, Stanku Stepišniku, Borisu Popoviću in podobnih kavbojih in da ni pametne rešitve iz nastale situacije. Kar mu ostane, je trepetanje na lokalnih volitvah in čakanje na procese pred sodišči zaradi barantanj, kupčkanj in pretakanj iz preteklosti. Vmes pa je na milost in nemilost prepuščen našim glasovom, ki bodo nedvomno postali meso.
»A hočemo, da mu kmalu sledi tudi nova vlada Alenke Bratušek,« se je glasila naslednja vstajniška zahteva. Tudi ta stvar je urejena in tudi ta stvar nosi podpis Zorana Jankovića. Tako kot tudi izpolnitev ključne, najbolj odločno postavljene zahteve pred letom in pol: »Zahtevamo predčasne parlamentarne volitve, ki bodo omogočile, da v politiko pridejo pošteni in pokončni ljudje ter nova in neskorumpirana politična gibanja.« Vse se sestavlja v logičen in lepo zaokrožen mozaik. Ne le, da smo dobili te predčasne volitve, dobili smo jih v najbolj optimalnem časovnem pasu. Leto in pol je ravno dovolj časa, da se različna gibanja, iniciative, društva, pošteni in pokončni ljudje ter nova in neskorumpirana politična gibanja organizirajo in pripravijo na volitve.
In zdaj smo tu. Leto in pol kasneje. In v tem času se je zgodilo in spremenilo ogromno stvari. Spremenil se je jezik, spremenila se je atmosfera, razpoloženje, spremenila se je perspektiva. Pred dobrim letom dni, recimo, smo imeli rdeča lica zaradi svete jeze, naš zadah je imel vonj po revolucionarnem zanosu, leteli smo na krilih idealizma, izgovarjali težke besede in postavljali izjemno visoke kriterije za javni prostor. Danes, leto in pol kasneje, so stvari precej drugačne. Začeli smo se oddaljevati od lastnih sanjarij izpred leta in pol, začeli smo pozabljati na vse tiste idealistične, visokoleteče in brezkompromisne zahteve, ki smo jih izrekali na protestih, začeli smo se ponovno privajati na dober star politikantski jezik, na zgoščeno in temačno ideološko atmosfero, na dobro staro javno mnenje, s katerim se nikoli ne presenetimo. In ravno, ko smo odvrgli vso to idealistično šaro in se ponovno oprijeli dobrega starega pragmatizma, so se začele dogajati skrajno čudne in nenavadne stvari.
Res je, da ima vse skupaj precej več opraviti s srečo, ki nam je zadnji trenutek prijazno in predvsem v izdatni meri priskočila na pomoč, kot pa z našo pametjo, vendar podarjenemu konju se res ne spodobi gledati v zobe. Načelno je vse v naših rokah. Pred nami so namreč evropske volitve, pred nami so lokalne volitve, tu je tudi obvezni spremljevalni program v obliki zimzelenega ideološko referendumskega okrasja, in tu je, kot rečeno, osrednji dogodek v obliki predčasnih parlamentarnih volitev. Hkrati je Janša pravnomočno obsojen in tako rekoč že na poti na prestajanje kazni, Janković je sredi procesnega političnega samomora in tako smo nenadoma, iz nič, popolnoma nepričakovano in sredi največje teme, dobili priložnost, da do konca leta stvari obrnemo na glavo, spremenimo, premešamo karte ali celo začnemo znova. Dobesedno. Pred letom in pol bi še v sanjah težko sestavili boljši scenarij.
Vendar pa je prav mogoče, da tu še ni konec ironije, ki v teh dneh pleše nad našimi glavami. Prav mogoče, da se nam bo priložnost, ki nam jo je šegava usoda servirala s svojo iracionalnostjo, vsak trenutek začela spreminjati v resen problem. Prav lahko se zgodi, da bomo v zrcalu zagledali zgolj lastno goloto, nepripravljenost, nemoč, neko nedefinirano agonijo, ki nas bo stiskala v kot. Prav mogoče, da preprosto ne bomo vedeli, kaj početi s to priložnostjo, in si jo bomo začeli podajati iz roke v roko kot vroč krompir. Prav mogoče, da se bomo v stiski dokončno naslonili na isto in se zavrteli v krogu. Prav mogoče, da bomo zamižali pred priložnostjo, saj nam kaj dosti drugega ne bo ostalo.
Vendar za zdaj, v tem trenutku, ko se vstajniške zahteve izpolnjujejo kot jasnovidna prerokba, še ni čas za mižanje. Najprej na zdravje. Načelno je prišel čas, ki smo si ga tako zelo in tako dolgo želeli, čas, po katerem smo tako zelo hrepeneli, čas, ko lahko končno in morda celo dokončno vzamemo usodo v lastne roke. Nikogar ni, ki bi lahko v tem letu odločal v našem imenu. In vse, kar bo odločeno, tudi če ne bo odločeno, bo odločeno v našem imenu. To je vse. In v bistvu sploh ni tako malo.
