Vložitev zahteve po referendumu ni vojna napoved. Je enostavna, z ustavo in zakonom določena procedura, ki državljanom omogoča, da razveljavijo odločitev parlamenta, s katero se ne strinjajo. O pravilih referenduma, o tem, kdo in kako sme vložiti zahtevo, koliko podpisov je potrebnih za razpis referenduma in kakšen naj bo kvorum, je vsekakor treba debatirati, ker zadeve niso enostavne in stranke nenehno spreminjajo svoje mnenje, odvisno od njihovega položaja v parlamentu, a dokler se ne zedinijo, je tak, kakršen pač je. Če predsednik parlamenta vložitev zahteve razglasi za vojno napoved, je to sprto z osnovami demokracije, še zlasti ker je zraven še prav nemarno zastranjeval, ko je zaigral na antagonizem Janković/Janša: če je referendum že personaliziral, potem je vsakomur jasno, da je ta uperjen predvsem zoper drugega Janeza v vladi, Šušteršiča. On je namreč odgovoren za zakona o državnem holdingu in o slabih bankah. In ker je vlagateljem z ustavnim sodiščem, ki mu je razsodbo že vnaprej položil v usta, zagrozil še drugi član DL v vladi, minister za pravosodje Pličanič, je jasno, da je v tej igri na kocki predvsem kredibilnost Virantove stranke. Ta igra v tej vladi zelo posebno vlogo…
Pravo vprašanje je drugje: ali lahko državljani sploh še neposredno odločamo o bistvenih zadevah, potem ko se je predstavniška demokracija izrodila? To je v resnici najpomembnejše vprašanje, ki bo odločalo o prihodnosti in nanj seveda ne morejo odgovarjati ne politiki ne ustavni sodniki, ampak državljani. Težave z dosedanjo referendumsko prakso, ko smo odločali tudi o skrajno obskurnih rečeh, ne gre odpravljati z odpravljanjem referenduma, ampak nasprotno, z njegovo krepitvijo in jasnimi pravili igre.
Kajti Janša ima prav, res se je za zjokat, da opozicijski poslanci niso znali po pravilih spacati niti te zahteve, in je ena, o slabi banki, zato padla v vodo. A to njegovo opažanje je ravno argument več za referendum, ki bo edini še lahko korigiral to čudno mešanico nevednežev, pohlevnih strankarskih vojščakov, ponarejevalcev in dinozavrov, ki so nam jo stranke podtaknile na svoje liste. In edini, ki še lahko nadzira vlado, ki demonstrativno krši pravila, procedure, obstoječe zakone, nove pa piše konspirativno in brez sodelovanja stroke in javnosti. Kako je že rekel Janša lani? »Ljudje so glasovali proti slabim rešitvam, ker menijo, da obstajajo boljše – in imajo prav.« Drži. In bodo spet. Pahorjeva vlada se ni hotela več pogajati. Janša se tudi noče. »In ta oblastniška aroganca ne obeta nič novega,« je dejal lani. Danes je vse natanko isto. Oblast je paralizirana, ker hoče vladati na silo.
Česa bi se moral razumen človek najbolj bati? Svojih lastnih besed in dejanj. Tistih dejanj, ki bi jih preklicali, če bi jih lahko, in vseh izrečenih, zapisanih besed, ki se kot senca vlečejo za nami. Vsakič, ko se začne razčiščevanje, so namreč tu, in nihče ne vstopa v argumentacijo nedolžen. Jokerja, pravico do spremembe mnenja, do resetiranja, je mogoče vložiti le enkrat; nenehno resetiranje pa pomeni, da je stroj pokvarjen.
Kdo bi, denimo, oporekal besedam Janeza Šušteršiča: »Škoda, ki jo lahko povzročita slab parlament in slaba vlada, je precej večja od škode, ki jo povzročita en ali dva referenduma.«? No, on sam! To je rekel lani, letos pa kriči, da bo zaradi referenduma bankrot in potop. A res? Dokler sta defetizem sejala on in Janša, je bila pa to za bonitetne hiše dobra novica?
Če k temu dodamo še Virantovo modrost o tem, da »slabše, kot da se ne zgodi nič, ne more biti«, kar bi, dragi moji, pomenilo, da bi bilo denimo slabše, če bi ohranili službo, kot če bi se nekaj zgodilo in bi jo izgubili (pa od kod jemljejo takšne blodnje?), je jasno, da stališča sproti prilagajajo svojim trenutnim interesom, da tem podrejajo tudi demokracijo, da so vse bolj avtoritarni in besno iščejo načine, kako odločati povsem mimo naše volje, povsem brez nadzornih mehanizmov in brez parlamentarnega tehtanja. Da v tem izigravanju demokracije in demontaži prava najbolj vestno sodeluje profesor s pravne fakultete Pličanič, je le še češnja na torti. Ko se vrne na faks, se vpišem…
In ker smo pet dni pred predsedniškimi volitvami, je zanimivo pogledati, koliko glasu bi dali državljanom kandidati: Zver toliko kot Janša, se pravi le svojim volivcem, saj, kot je duhovito zapisal dr. Čanžek, Zver tudi pike na i ne zapiše brez Janševega dovoljenja. Pahor, veliki demokrat, se je, medtem ko njegova stranka brezglavo motovili sem in tja, spremenil v računovodjo: »Politični, socialni in gospodarski strošek referenduma bo večji od slabih lastnosti, ki jih imata zakona.« Zanimivo stališče: zakon je slab, to vidi tudi on in to tako in tako priznavajo vsi, tudi predlagatelj, ki bi do zadnje sekunde vlagal dopolnila. Zakon bo povzročil škodo, tako, kot so jo zakoni njegove vlade, vendar se Pahorju vse to ne zdi pomembno. Pomembno je le, ali bo on izvoljen, zakon gor ali dol.
In Türk? Türk je salomonsko ponudil »tretjo pot«, se pravi zamrznitev referenduma in zakona (z novim zakonom po sprejetju tega, kot pravno pot predlagajo pravniki), nadaljevanje pogajanj, iskanje boljših rešitev in hkrati še rešitev »ksihta« Slovenije pred tujino. Edini je torej vendarle upošteval tudi mnenje državljanov o zakonih in o tistih, ki jih pišejo in sprejemajo. V tej godlji se mi to zdi edini razumni kompromis.
Referendumsko vprašanje bi se torej moralo glasiti: a hočemo odločanje o državnem premoženju, o drugem valu privatizacije, res prepustiti peščici politikov, ki nočejo nadzora nad svojim početjem in so izgubili vse zaupanje? Kako je že rekel Šušteršič (lani)? Ljudje dobro razumejo vsebinska vprašanja.
