Bloomberg: No, seveda, vsak je nekomu odgovoren…
Blankfein: (Vpade kolegu v besedo.) Komu si ti?
Bloomberg: (Po kratkem razmisleku.) Je Diana v dvorani? (Smrtna tišina.) To je moja partnerica… (Smeh v dvorani.)
Blankfein: Ti odgovarjaš samo gravitaciji. (Krohotanje v dvorani.)
Ameriški finančni gigant Goldman Sachs, ena največjih ameriških investicijskih bank, velja za zmagovalca na globalnih finančnih trgih. Več ko je bankrotov, nesreč in bede v svetu, bolj se jim polnijo trezorji na Wall Streetu. Odigrali so recimo bistveno vlogo pri bankrotu Grčije in ob tem odlično zaslužili, odigrali so bistveno vlogo pri sesutju nepremičninskega trga in sprožitvi zadnje globalne finančne krize ter ob tem odlično zaslužili. Ujeli so jih celo z roko v marmeladi, vendar ko je bila proti njim sprožena preiskava (s slovitim zaslišanjem v ameriškem kongresu), se je pokazalo, da Goldman Sachs ni kršil pravil, ampak da problem leži v popolnoma dereguliranih finančnih trgih. Res je, Goldman Sachs ni nikoli in nikdar nikogar silil, naj kupuje njihove toksične finančne proizvode, kot je sloviti Abacus 2007-AC1, zaradi katerega se je sesul nepremičninski trg, ampak je zgolj sledil željam največjih igralcev, in to celo znotraj vseh predpisov. Največji zahtevajo tveganje in mi jim to tveganje ponujamo, je na zaslišanju v senatu komentiral Blankfein. David Stockman, ki je bil v Reaganovi administraciji zadolžen za proračun, je tezo, ki je takrat krožila po svetovnih medijih, da je Goldman Sachs preprosto prevelika institucija, da bi padla, pomenljivo preformuliral: »Goldman Sachs niso preveliki, ampak enostavno predobri, da bi padli.« Pomemben premik akcenta s kapitala na ljudi. Lloyd Blankfein: »Naš daleč največji kapital in strošek so ljudje. Mi smo kratko malo najboljši v selekciji človeškega kadra.«
V čem je torej skrivnost? Dolgo časa je bil notranji ustroj in delovanje Goldman Sachsa zavit v razne mistifikacije, saj je prvo pravilo zaposlenih v Goldmanu, da se z mediji ne pogovarjajo. Natančen vpogled v notranji ustroj je bil razgrnjen leta 2012, ko je Greg Smith, eden od izvršnih direktorjev Goldman Sachsa za Evropo, Bližnji vzhod in Afriko, najprej v New York Timesu, nato pa še v knjigi z naslovom Why I Left Goldman Sachs, popisal svojo karierno pot od vstopa v institucijo leta 2000 do izstopa leta 2012.
V osnovi gre za zelo preprosto shemo: na eni strani dovršen sistem brutalne selekcije najboljših med izbranimi, smetane elite, na drugi strani pa filozofija oziroma načela delovanja institucije. Zapisal jih je John Whitehead leta 1970 in dolgo časa so imela za zaposlene v Goldman Sachsu tako rekoč status božje besede. Štirinajst načel v osnovi govori o tem, da je interes stranke dosledno na prvem mestu, da so za njihove stranke dovolj dobre samo najboljše rešitve, da se zaupne informacije njihovih strank nikoli in nikdar ne smejo uporabiti na neprimeren način, da sta pri vsem, kar počnejo, bistveni imaginacija in kreativnost ter da je vsak v Goldman Sachsu dolžan upoštevati najvišje etične standarde pri vsem, kar počne. Večino 20. stoletja je kršitev teh načel pomenila takojšnjo prekinitev pogodbe, z odhodom Henryja Paulsona s čela Goldman Sachsa na položaj sekretarja za finance v administraciji Georgea Busha pa so se stvari začele bistveno spreminjati. Ne samo polje delovanja same institucije, ampak predvsem filozofija družbe. Posamezne deviacije, ki so del vsakega sistema, so začele postajati pravilo. Pod Lloydom Blankfeinom je ostala rigorozna kadrovska selekcija, principi delovanja pa so se obrnili na glavo. Stranke niso bile več na prvem mestu, banka je zavestno kreirala situacije, v katerih so bili v navzkrižju interesov itd. V tem obratu ležijo ključni razlogi za zlom svetovnih finančnih trgov, to pa je hkrati tudi odgovor na naslovno vprašanje omenjene knjige.
V knjigi so med drugim definirane tudi štiri vrste strank, ki jih je avtor na polje financ preslikal iz judovske svete literature: pametna stranka, brezkompromisna oziroma nemoralna stranka, preprosta stranka in stranka, ki ne zna zastaviti vprašanja. Večina evropskih vlad, kar lepo kaže tudi primer grškega bankrota, bolj kot ne spada v kategorijo strank, ki ne znajo sestaviti niti smiselnega vprašanja. Zdi se, da je Slovenija s svojo izrazito negativno kadrovsko selekcijo, s celo generacijo mladih, ki jih je dobesedno vrgla skozi vrata, predvsem najboljše med njimi, vse globlje v tej skupini. Če dodamo še odsotnost vsakega strateškega razmisleka o prihodnosti, dobijo stvari kar usoden podton. Za igro na najvišji ravni v prihajajočih letih ne bo dovolj levi ali desni patriotizem, niti kritičen odnos in ponavljanje občih mest o zlu sodobnega kapitalizma. Treba se bo preprosto usposobiti za igro na tej ravni, zastavljati smiselna vprašanja in po možnosti še kaj več od tega. Drugega odgovora na globalne izzive, se zdi, preprosto ni.
