Marsikdo bi Lavrovu kljub temu prisodil določeno naivnost ali vsaj poslušnost. Čeprav rad omenja lastna načela, je bilo v njegovih stališčih do najodmevnejših mednarodnih dogodkov v zadnjih letih prepoznati zgolj politiko državnega šefa – v primeru Libije mehkejšega Medvedjeva, pri Siriji in Ukrajini pa trdo roko Putina. Tudi zato je njegov današnji obisk v Sloveniji videti bolj kurirski kot pa nekaj, kar bi predstavljalo omembe vreden dogodek, kakršen bi bil tik pred predčasnimi volitvami zagotovo prihod nemškega, francoskega ali britanskega zunanjega ministra, da ne govorimo o tem, kako bi bilo, če bi se v Ljubljani ta teden narisal ameriški državni sekretar John Kerry.
Po svoje je simptomatično, da bo tokrat Lavrov v zadnjih dobrih treh letih že tretjič v Sloveniji, in čeprav po navedbah MZZ prihaja na povabilo veleposlaništva Ruske federacije, ki v sodelovanju z Mestno občino Maribor prireja spominsko slovesnost ob začetku prenove muzeja in spominskega centra, posvečenega vojnim ujetnikom nekdanje Sovjetske zveze, je bila tiskovna agencija Itar Tass pred dnevi konkretnejša. »Projekt Južni tok bo glavna tema obiska ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova v Bolgariji in Sloveniji,« je po njenih navedbah sporočilo rusko zunanje ministrstvo in dodalo še nekaj floskul o poglobljeni izmenjavi pogledov o širokem spektru dvostranskih in mednarodnih tem z Ukrajino na vrhu seznama. Nič o udeležbi na mariborski spominski slovesnosti, ki bo v diplomatskem žargonu visoko vljudnostna, ampak neposredna o temah, ki žulijo tako Moskvo kot Ljubljano in o katerih vlada med opravljanjem začasnih poslov nima veliko povedati.
Ali pač? Prekaljeni diplomat in njegov šef, ki se mu je pred kratkim zazdelo pomembno, da v zvezi z Južnim tokom in Ukrajino obišče sosednjo Avstrijo, morda vesta več kot počitniško naravnani slovenski volilci, ki bodo šele v nedeljo odločali, kdo jim bo v prihodnje vedril in oblačil tako na domačem nebu kot v odnosu do Bruslja, Moskve in Washingtona, kajti časi postajajo takšni, da bo treba na mizo položiti karte slovenske prihodnosti in prenehati do onemoglosti preigravati preteklost, najsi bo partizansko-domobranska ali pa osamosvojiteljska. Nehote se namreč poraja vtis, da se Moskvi mudi speljati vsaj nekaj evropske vode na svoj mlin še v času, ko se v Bruslju dogajajo povolilna kupčkanja pri zasedanju najvišjih mest v evropski komisiji in parlamentu, in slovenska načelna nenačelnost ji kljub majhnosti naroda, ki pa je pomagal poslati na smetišče zgodovine že dve večji državni tvorbi, pri tem lahko pomaga.
Star slovenski pregovor pravi, »da kakor koli se obrneš, imaš rit vselej zadaj«, in zato Lavrov ve, da njegov na zunaj slabo tempiran predvolilni obisk Slovenije ne bo brezploden. V beležnici ima zapisana prava sogovornika, Karla Erjavca in Boruta Pahorja. Zahvaljujoč le domači medijski percepciji prevladuje vtis, da je stalnica v slovenski politiki Janez Janša. Moskvi je očitno jasno, da sta to multipraktični minister, ki je za svoje upokojence tako »zvesto skrbel« na zanje najpomembnejših resorjih (obrambno, okoljsko in zunanje ministrstvo) in bi v novi vladi, denimo, zlahka prevzel energetskega, ter seveda predsednik države, ki je priročen za vsa opravila, razen za tisto, za katero je izvoljen, in je zato v franžah stranka, ki jo je vodil, država, ki ji je v kočljivi gospodarski krizi slabo vladal, in zdaj še institucija njenega predsednika, ko je tiho, takrat ko bi se moral oglasiti, in se oglaša, ko bi bolje, da je tiho.
Skoraj nobenega dvoma ni, da bosta Pahor in Erjavec osrednji figuri povolilnega dogajanja v Sloveniji, kljub posplošenemu mnenju, da bosta to Janez Janša in/ali Miro Cerar. Po četrt stoletja demokratičnih volitev pač že gre, ne glede na udeležbo, zaupati slovenskemu volilnemu telesu, da bo uravnotežilo levo in desno stran ene same amorfne sredine, v kateri se gnetejo tako stare kot povsem nove stranke. Posledično bo Pahor spet lahko doživljal zvezdne trenutke na posvetovanjih novih poslanskih skupin, preden bo državnemu zboru predlagal mandatarja za sestavo vlade, Erjavec, ki mu je preskakovanje iz levega v desni tabor in nazaj jutranja telovadba, pa pri tem ne bo samo dober partner, ampak mu je, če je komu, vnaprej zagotovljen ministrski položaj v njej.
Lavrov kljub predvolilni in ne samo poletni vročici prihaja v otrpel politični prostor, ki mu bolj kot ne navidezna prekrvavitev z novimi igralci ne bo prinesla odmrznitve. Moskovska politično-gospodarska in mednarodnovarnostna agenda bo dosegla želene naslovnike, ker jih v izrazito strankokratski Sloveniji ni mogoče zgrešiti. Čeprav je Borut Pahor eklatanten dokaz proti neposrednim volitvam, bi bilo morda vendarle ob znova predčasnih dobro zahtevati prav te. Verjetno bi na slovenskem političnem telesu zanetile boleč tur, a ta je že dvajset let latentno prisoten in bi se z neposrednejšo demokracijo od sedanje strankarske diktature enkrat za vselej razpočil in izgnojil.
