Uradniki in uradnice so se torej zapodili na vse konce, v mesta in tudi v najbolj odročne kraje, kamor vodijo le strmi kolovozi, z vprašalniki z 240 vprašanji in neštetimi podvprašanji. Obiskali so 7000 ljudi, kar je stotinka prebivalstva, ki šteje okoli 700.000 duš. Ljudje niso vsi po vrsti odgovarjali z veseljem, za nekatere se zdi, da se uradnikov malo bojijo, za druge, da so jim nadležni, neki premožnejši državljan pa odpor pojasni z besedami: »Čas nam kradete. Vi ste za ta čas plačani, mi ga izgubljamo.«
A ko odgovarjajo, se zdi, da nimajo bojazni. Še več, ker je večina podeželanov tudi brez televizij, država jo je dobila šele konec prejšnjega stoletja, tisti, ki jih imajo, pa lahko, kot v mnogih azijskih državah, gledajo le precej komične glasbene in varietejske programe, so Butanci brez izkušnje posredovane podobe in zato nimajo treme niti pred kamerami. Govorijo premišljeno in brez sprenevedanj.
Kaj jih torej dela srečne?
Med materialnimi rečmi jih osrečuje predvsem uspešno kmetovanje in reja živine, nesrečne pa jih delata slaba letina in pogin živali. Neki mladenič si želi stanovanje, saj živi v kolibi iz bambusa, tisti s streho si želijo prenosne telefone in internet, predvsem pa ceste. Gospodinjske stroje imajo le v mestih, neki gospod pojasni, da so stroji dobri, ker zato dela manj. Raje živi skromno in se tako lahko posveti stvarem, ki ga res veselijo: maslenemu čaju in templju.
Vas skrbi korupcija, vpraša uradnik, in kmet odgovori: da. Je prav, da politik pošlje delavce z javnega gradbišča na svojega zasebnega, da službeni avto uporablja za zasebne vožnje? (A sem kaj prespala, a smo že v Sloveniji?) Ni prav, pravi anketiranec, in zapisovalec skrbno naredi križec.
V Butan je prepovedano uvažati plastiko, pol te prečudovite gorate države z izjemno tradicijo lesene arhitekture so razglasili za zaščiteno cono; prebivalci si želijo še nadaljnjih poostritev zakonov za zaščito narave. Po dolinah iz onesnažene Indije v butanske hribe bežijo tigri in divjad. Skrb za okolje je kot mešanica stare modrosti in sodobnih spoznanj: na vprašanje, ali je treba tovarno, ki onesnažuje, zapreti, je odgovor: da. In to pri ljudeh, ki živijo nadvse skromna življenja. Modrost navezanosti na naravo, in spoznanje, da imajo od njenega ohranjanja korist vsi, od onesnaženja le redki. Tudi škodo nosimo vsi. Onesnaževanje množičnega turizma in prodor tujih idej so zamejili tako, da mora turist za vsak dan bivanja v državi plačati 250 dolarjev.
Med nematerialnimi dobrinami ljudje omenjajo predvsem solidarnost, velikodušnost, sočutje in splošno blaginjo, izobrazbo. Neka gospa pravi: sreča je, ko smo vsi dobro.
Zdaj smo demokracija, zdaj je drugače, pravi možak, nekje v hribih bogu za hrbtom, to je svoboda, ženske morajo zdaj imeti enake pravice kot mi. No, v templje ne morejo, ker imajo menstruacijo, pripomni drugi, dobrodušno. Pomembno je zaupanje, pravi brezzoba starka, ki je morda stara toliko kot jaz, le veliko bolj zgarana.
V manjših skupnostih strahu pred nasiljem ni, za tatvine v vasi še niso slišali; jih pa obsojajo. Tako kot laži. A imajo nekoliko več razumevanja za bele laži, take z dobrimi nameni, ki ljudem prihranijo žalost. Srečo jim prinaša dobro opravljeno delo, zdravje, ženskam pa poudarjeno tudi sreča otrok. Neka mladenka mimogrede omeni, da živi z mamo in očetoma. Očetoma? Ja, ker ni čisto jasno, kdo je oče, živita z mamo kar oba. Dobro se razumejo. Kondomi? vprašajo nekega starejšega moškega. Včasih jih nismo potrebovali, zdaj pa, zaradi teh bolezni… da, zdaj so potrebni. (Škoda, da ni papež.)
Na vztrajanje anketarja, ali se v vasi vendarle kdaj sprejo, vaščan tuhta in potem le najde odgovor: kadar sosedova krava pobegne na mojo njivo. In še doda, prav budistično: saj če bi le jedla, ne bi bilo nič hudega, a kaj, ko vse potaca.
Se sme živali pobijati za hrano? Ne, nikakor ne, v nobenem primeru, pravijo Butanci, zvesti tisti veji budizma, ki prepoveduje vsakršno ubijanje. Budizem pa ni v pomoč hendikepiranemu mladeniču. Strašno osamljen in s pezo verskega prepričanja, da je njegova invalidnost posledica prejšnjih življenj, ostaja ujet v sobi, s svojimi otožnimi pesmimi, kot ptiček v kletki.
Najbolj Butance skrbita samota in zapuščenost v starosti, ter strah pred smrtjo: kaj če bom v naslednjem življenju lastnik tovarne strupov?
Razvoj nezadržno koraka predvsem po urbaniziranem predelu države. Bolj so anketiranci premožni, bolj govorijo o nezadovoljstvu, jezi, o tuji zavisti, o boleznih in dolgčasu. Bolj so nam podobni. Zadnji med njimi, ostareli moški s prelepo mlado ženo in grozljivo kičasto hišo, ki je dolgo živel v ZDA, v religiozni jezik zavije to, kar na zahodu mislijo bogati: vse to mu pripada, bogastvo, mlada žena, blagostanje, saj je reinkarnacija lame. (Ja, pa ja!)
Največja sreča? vprašajo prelepo mlado hribovko. Ljubezen! Ko sva se s fantom spoznala, sva bila tako srečna, da sva komaj dihala. Dirjala sva po travnikih in se noro veselila, da bova imela otroka, naredila sva celo lutko iz slame in jo nosila s seboj, kot da ga že imava.
Njena prijateljica ni imela sreče, njen ljubimec je bil Indijec in starši so ji poroko prepovedali. In kako se je imela z njim, jo vpraša. O, v redu, dvakrat na noč, pravi in se v sramu zahihita in se skriva v svoje dolge črne kite.