Pokojni Otto von Habsburg, nesojeni avstrijski cesar, je rad govoril o pristnih vezeh med ljudstvom in »izbranci« ljudstva. Njegov stari stric, cesar Franc Jožef, je samega sebe razumel kot služabnika ljudi, ki so mu služili. Logika je bila v okviru imperialnih razmerij, v katerih osebna svoboda ni bila vredna počene krone, seveda perverzna. Ampak pravijo, da se je Franc Jožef do smrti izčrpaval za državo. Na dan naj bi imel tudi sto avdienc in le tako, s podreditvijo osebne svobode cesarski službi, mu je uspelo »svoja ljudstva« spraviti v pekel prve svetovne vojne – na vzhodna polja smrti, pod točo granat, v zasnežene jarke visoko v Alpah. Za cesarja! Kasneje, v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko je bil Otto von Habsburg že izgnan iz Avstrije in je živel v Parizu, pa je moč, ki jo v sebi nosi politično predstavljanje ljudskih stremljenj, doživel na najbolj živ način. Na robu smrti.
Nekega zimskega večera se je srečal s kolegom, poslancem francoskega parlamenta. Skupaj sta se od parlamentarne zgradbe na obali Sene odpravila čez most proti domu. Bilo pa je to ravno v času nemirov, ki so pretresali francosko prestolnico. Z druge strani reke se jima je v mraku približevala množica delavskih demonstrantov. Ko so zagledali poslanca, jih je nekaj steklo v napad. Habsburg je bil med drvenjem drhali proti njima prepričan, da ju bodo v navalu besa vrgli v ledeno reko in da bosta umrla. Nenadoma pa se je iz zadnjih vrst dvignil visok bradat možak, ki je poslanca prepoznal, in zarjul: »Stojte, pustite ga, to je moj kandidat!« Množica je obstala. Bradač jima je rešil življenje. Bilo je v časih, ko so ljudje v parlamentu enostavneje prepoznavali zastopnike svojih interesov.
Ti časi se morajo vrniti. V današnjih razmerah je kandidat, ki je v Slovenijo prišel iz Malija, ki ima na delovnem mestu naziv »medkulturni mediator« in ki prebežnikom iz Afrike in Azije pomaga zaživeti človeka vredno življenje, zanimiva izbira. Vsi, ki jih spravlja v obup izobešanje slovenskih zastav na nacionalističnih shodih in ki so obenem navdušeni nad slovensko zastavo, kakršno so pred sodiščem v Strasbourgu izobesili izbrisani, imajo o čem razmišljati. Miselne povezave so morda kompleksne, ampak takšna je narava medkulturnega dialoga. Simpatično je, da se je Nouhoum umestil v vrste stranke, ki promovira socialistične ideje in napoveduje rušenje kapitalizma. Slovenija bi lahko postala normalna država. Manjkajo ji le še predvolilni plakati komunistične partije. Takšni, kakršne je mogoče najti v Italiji, Franciji ali Španiji.
Če lahko normalno, po svojih tradicionalnih pravilih, deluje desnica, zakaj ne bi svoje prave tradicije do konca razkrila še levica? V SDS o tem, kaj je treba storiti pred volitvami, ne puščajo nobenega dvoma. V ponedeljek se je njihov politik Milan Zver mirno spravil na priseljence. Izpeljava je bila preprosta: če bo v nedeljo zmagala levica, je rekel, bo lahko spremenila ustavo in s pomočjo pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije izvedla »ustavni udar«. Dvesto petdeset tisoč ljudi naj bi tako dobilo povsem svojih pet poslancev in še dvojno volilno pravico povrhu.
To bi bilo seveda čudovito! Vsaj pol poslanca bi potem lahko posodili še Romom.
Da bi bila politična mavrica na desni popolnejša, manjka Sloveniji kakšen udaren Bosanec v jedru najbolj desne od desnih strank. Manjka ji to, kar imajo italijanski rasisti Severne Lige v Sandri Cane, temnopolti županji kantona Viggiu v Lombardiji, ob meji s Švico. Gospa je strastna nasprotnica priseljevanja, obenem pa bi rada svoj kanton odcepila od Italije in ga v celoti preselila v Švico. To ni šala, ampak povsem resen poskus nje in njenih lombardskih županskih kolegov. Zbiranje podpisov za odcepitev poteka že od marca 2012. »Če bi bila Švicarka, bi na referendumu volila enako, kot so volili Švicarji,« pa je temnopolta županja izjavila po letošnjem švicarskem referendumu, s katerim so se zaprle meje za priseljence iz EU. »Od Švicarjev bi se morali učiti. Vsi prihajajo k nam, z Lampeduse se širijo na sever,« je bentila čez temnopolto drhal. »Pri nas pa je že tako in tako dovolj lačnih ljudi.«
Politiki, kot sta Milan Zver in Sandra Cane, so prva izbira vseh – in sploh jih ni malo –, ki se lahko s ksenofobnim političnim rezoniranjem popolnoma poistovetijo. Uspešna sta, ker odkrito izrečeta to, kar naj bi mislila. Zgled, kako naj funkcionira njuna vrsta politike, sta lahko ta teden našla v izjavi radikalnega župana madžarske vasi Erpatak, ki si je zadal nalogo opraviti z Romi. »Oblast se ne sme bati, tudi če bo označena za rasistično!« je Mihaly Zoltan Orosz dejal novinarjem Spiegla, ki so njega in njegovo »miniaturno čudežno deželo desno radikalne protiglobalizacije« prišli opazovat kot čudo. Ampak čudenje je stvar politične perspektive. »Osebna čistost«, kot svojemu vodilu pravi Orosz, je prva izbira desničarjev. To izvira še iz zibke. Iz družine. Ti nimajo težav z iskanjem političnega pristana.
Tam zunaj pa čaka še velika množica volilcev, ki svojih političnih predstavnikov nikakor ne najdejo. Da bi jih spravili na volitve, manjka temnopoltih kandidatov, jugoslovanskih kandidatov, romskih kandidatov. Kandidatov gejev in lezbijk. Mladih. Znanstvenikov. Kulturnikov. Anarhistov. Komunistov. Vseh tistih »drugih«, ki jih ne bi vrgli v reko.
