Ob njej je bila namreč poleg polnega imena domnevnega posiljevalca objavljena tudi fotografija njegovega zabuhlega, iznakaženega obraza. Ob tekstu je delovala kot nekakšna lovska trofeja. V smislu: dobro smo ga, dobil je, kar si je zaslužil, in tu je dokaz. Ob dodanem, precej čudaškem poudarku, da oče za razliko od posiljevalca ni bil obtožen za nobeno kaznivo dejanje, je novica skupaj s fotografijo postala svojevrstno sporočilo: linč je okej, zakon ulice je okej.
S sočutjem do žrtve in razumevanjem bolečine nedolžnih ni seveda nič narobe. Pekel se začne, ko družba – mediji smo njeno ogledalo in orodje – maščevanju in strahu podeli vrednost argumenta pri obrambi sicer nesprejemljivega čustvenega odzivanja in s tem omogoči opravičilo za (vsakršno) početje. Kot bi ne vedeli, da atavistično vračanje v čas brez norm in pravil, četudi le na simbolni ravni, nasilje spodbuja in ne zmanjšuje – ker ga vnaprej odvezuje pravil, na primer tistih, ki veljajo v pravosodju in novinarstvu. Brez upoštevanja pravil pa vedno zmaga moč z interesi, skoraj nikoli pravica s sočutjem.
V slovenskem tabloidu, ki je pred dnevi na naslovnici objavil forenzično fotografijo obraza mučenega in umorjenega D. H., bi se očitkov o neetičnosti bržkone branili z dokazovanjem informativne vrednosti objavljene slike, ki jo je, mimogrede, dobila vrsta redakcij, a je iz spoštovanja do pokojnika ni objavila. Najbrž bi tudi rekli, da so bralci s pomočjo sporne fotografije bolje razumeli, kako zelo je trpel umorjeni oziroma za kako brutalen zločin je šlo. Ali kaj podobnega. V resnici ta tip novinarstva nevarno znižuje temeljne etične standarde, ki jih je poznala že antična Antigona. Tisto, česar ne »razumejo«, je preprosto dejstvo, da mediji žrtvam in ljudem, ki so zgolj po igri tragičnih naključij postali objekti novinarske obdelave, ne smejo škoditi. Ni ga višjega cilja, zaradi katerih jih smejo (ponovno) izpostavljati in viktimizirati. Novinar in urednik, ki se ne vprašata, kakšno škodo povzročata s svojimi na videz dobrimi nameni, ko jemljeta posmrtno dostojanstvo pokojniku in povzročata nove bolečine svojcem, sta sokriva nasilja. Medijskega.
Mediji smo seveda najbolj vplivni, ko svoje moči ne uveljavljamo kot moč, temveč kot po-moč. Vse, o čemer poročamo, je, kot tako radi verjamemo, namenjeno celovitejši obveščenosti uporabnikov naših vsebin. Delamo torej za njihovo dobro in v javnem interesu. Zato se težko samoomejujemo, za povrh nas samoomejevanje drago stane, celo eksistencialno ogroža. Preveč ljudi je namreč željnih sokrvice, ki jo ponuja konkurenčni medij… A tekma med mediji, kdo bo objavil bolj sočno podrobnost zločina in več konkretnih okoliščin dogajanja, ne prizadeva le posameznikov, nevarna je tudi družbi in v končni posledici medijem samim.
Z vsakim poteptanim dostojanstvom živih in pokojnih se namreč znižuje raven civiliziranosti odnosov med ljudmi. Brutalnost rani sama po sebi. Za mnoge je vsakodnevno bombardiranje z nasiljem na koncu tudi razlog, da si zamašijo oči in ušesa, namesto da bi ukrepali in se dejavno uprli tistim, ki bi lahko v našem imenu kaj storili, pa ne storijo nič... Najbrž ga ni normalno čutečega človeka v teh dneh, ki ga ne bi stiskalo v prsih ob predvajanju srhljivih posnetkov trpljenja ljudi v Gazi, med njimi otrok in nemočnih starčkov. In vendar: kaj smo kot skupnost ukrenili zoper to? Smo mignili s prstom, da bi slovenski predstavniki in evropski organi jasno pozvali izraelsko vlado h končanju napada na Gazo in k takojšnjemu izvajanju 23. člena četrte ženevske konvencije, ki zahteva popolno odpravo blokade ozemlja za prost prehod pošiljk humanitarne pomoči? Smo kot družba in država zahtevali strožje politične in ekonomske ukrepe proti Izraelu, dokler ta ne začne spoštovati mednarodnega prava? Smo od kogar koli terjali prekinitev pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom, ki omogoča brezcarinsko trgovanje med članicami EU in Izraelom? Nič od tega, kar predlagajo v Gibanju za pravice Palestincev BDS Slovenija, nismo storili na ravni politike. Česa drugega tudi ne. Stranke imajo ta hip pač drugo delo. Zadovoljili smo se s tem, da krvavo vojno budno opazujemo…
Začarani krog zniževanja etičnih standardov v medijski obdelavi nasilja se prej ali slej konča v sprejemanju nasilja kot neizogibnega dejstva tega sveta. Mediji, ki senzibilizirajo družbo v boju proti nasilju, naj bo to vojno ali tisto za domačimi zidovi, jo na paradoksalen način v tem boju tudi paralizirajo: ko zgrešijo mejo, ki loči javni interes od streženja krvoločnosti ali zgolj navadni človeški radovednosti.
Hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić je v eni od svojih kolumen popisala svojo grozo, ko se je zavedla, da je bila solata, ki jo je kupila na tržnici, zavita v časnik s fotografijo razlitih človeških možganov, ki jih kljuvajo kure. Ko ni nič več svetega, ko postane zlo, ujeto v novico ali sliko, samoumevno, ko ga še zaznavamo ne več, tedaj je na najboljši poti, da zmaga, je zapisala v davnih devetdesetih.
