Položaj je neznosen in kliče po takojšnji spremembi, saj se SDS obnaša kot poražena vojska, ki ob prisilnem umiku pleni in uničuje vse, kar ne bo več njeno – in kar ne more biti njeno, ne bo imel niti nihče drug. Janša ni več predsednik vlade, je le še zombi-predsednik, a z vso močjo rab in zlorab. Škoda, ki jo SDS in NSi povzročata, ima števec naravnan na ure, ne na dneve, brezsramnost od poraza opijanjenih pa je dosegla raven, ob kateri se običajnim ljudem obrne želodec. Kaj naj rečemo o superministru Turku, ki je najprej brez vsakih analiz »ugotovil«, da je družboslovja preveč, in zato zmanjšal vpis na te študije, zdaj pa bo denar lepo pretočil v karseda družboslovne zasebne fakultete, na primer tisto za medije, tesno povezano z na ministrstvu zaposlenim Borutom Rončevićem? Kar je sicer povsem v skladu z Rončevićevo napovedjo ustvarjanja paralelnih SDS-ovskih izobraževalnih inštitucij, ki naj bi »prekvasile« državo po njihovi meri – na državne stroške, seveda.
In logično – lotili so se medijskega polja, kjer se jim zaradi »maoistične« novinarske zaslepljenosti menda ves čas dela krivica. No, poglejmo si te krivice nekoliko pobližje, zamislimo si, kako bo njihova dejanja obravnavalo »pravo«, novomeško novinarstvo. Poglejmo si, ob množici nastavljanja nesposobnih in celo dokazano nepoštenih SDS-ovskih kadrov v zadnjem letu, primer, o katerem je pisala Mladina, primer nesojene prve dame Slovenije, Andreje Valič - Zver. Žena nesojenega predsedniškega kandidata Zvera je postala direktorica Študijskega centra za narodno spravo v času Janševe prve vlade, tik pred volitvami 2008, za pet let. Gospa ima torej lepo zagotovljen položaj do začetka novembra. Nov razpis bi moral biti tri mesece pred iztekom mandata, se pravi enkrat poleti. Ko pa je gospa ugotovila, da ji v novih političnih okoliščinah služba morda uide, so razpis naredili kar v začetku februarja, devet mesecev prej. In čudno, res, spet je bila izbrana, za novih pet let. V državi, kjer ljudje leta in leta čakajo na službe, si vladajoča kasta službe garantira devet mesecev pred iztekom mandata z zlorabo javnega razpisa! Saj nas vse to ne bi smelo več čuditi, vem, po vsem, kar se dogaja, pa vseeno me zanima, čisto osebno me zanima: kako jih ni sram, res, kako jih ni sram? In kaj bodo o tem rekli novi dolenjski novinarski strokovnjaki?
Ali torej potrebujemo novo vlado ali je treba zahtevati le takojšnje volitve? Z vidika načelnosti so volitve edini pravi odgovor, saj je tudi parlament, ne le vlada, hudo okužen. Pot ali bolje čas do volitev, ki bi bile zaradi procedur v najboljšem primeru šele junija, pa je mogoče prehoditi na dva načina: z novo, vmesno vlado ali brez nje. Brez nje – to pomeni, da bo Janša oral do junijskih volitev, škoda, ki jo povzroča, pa se bo eksponentno širila. Z morebitno novo vlado se bo ta pohod ustavil. Toda ali se bo začel drug, a enak? Kako sploh vzpostaviti normalno stanje v nenormalnem stanju, kjer vam iz vsakega predala pade kakšna sestrična, prijatelj ali oboževalec Stranke? Z novimi zamenjavami in v nebo letečimi odpravninami za Strankine profiterje? Ta recept bi državljani podprli le, če bi bilo ravnanje kristalno čisto, če ne bi »njihovih« zamenjali »naši«. So stranke, ki se pogajajo o vladi, tega zmožne? In kakšen je njihov interes do nove vlade in predčasnih volitev?
Prav vse nosijo utež na nogah. Pozitivna Slovenija, nesojena zmagovalka prejšnjih volitev, je velik del legitimnosti in podpore izgubila zaradi Jankovića, ki tako kot Janša ne razume, da politika ne sme biti osebni azil, ampak boj za javno dobro. Volilnega rezultata gotovo ne bo ponovila, saj je tudi kot opozicijska stranka naredila hudo malo. Torej ima ves interes za novo vlado, četudi manjšinsko.
DeSUS, ki ga nihče ne jemlje resno, še upokojenci ne, čeprav ga vedno znova volijo, vse vlade vedno potrebujejo zaradi tistih nekaj njegovih glasov. DeSUS je, revež, obsojen na vladanje.
Socialni demokrati so kot zakleto znova ujetniki svojega predsednika, tokrat nepremišljenega jastreba, ki pljuva vse naokrog, v soboto tudi ljudstvo: »Na vstajnikih je, da ugotovijo, da obstaja razlika med temi, ki so etično sporni… in nami… Dokler tega ne bodo ugotovili, bodo morali hoditi po ta spoznanja na demonstracije.«
Naj prav po čarovniško prerokujem: do tega spoznanja bodo vstajniki prišli tako hitro, da bo SD na volitvah ob takšnem frontmanu, ki bi ljudstvo poučeval o pravih spoznanjih, imela srečo, če dobi pet odstotkov. SD ima torej živ interes, da pride v to vlado; celo morebitni plagiat Bratuškove za Lukšiča, pravi, ne bo ovira.
In Državljanska lista? Ti so res revčki. Napaberkovani iz odpadniških vrst SDS, neoliberalnih zakristij in lepih misli o poštenosti so sami sebi zares eksplozivna brozga. Brez Viranta jih ni, ker je edini, ki ob vsem svojem zvirantstvu zna povedati dva stavka, ne da bi butnil neumnost kot vsi ostali iz DL. A z njim nočejo biti, to najbolj očitno kaže Šušteršič, ki je sicer drzno napovedoval, kako bo po odhodu iz vlade odšel v tujino s trebuhom za kruhom, a ker ni nihče za njim zajokal, je ostal in zdaj sesuva stranko od znotraj. Osebni motivi so jasni: ob fiasku z varčevanjem svojo izgubljeno kredibilnost projicira v katastrofalno idejo holdinga in slabe banke. O javnem dobrem še ni utegnil razmisliti. DL se lahko razpoči na dvoje ali ostane konsistentna v svoji nekonsistentnosti, če potopi še tretjo vlado v dobrem letu dni, bo po volitvah zgodovina. Če je ne, morda tudi. In strički bodo šli vsi spet lepo nazaj na fakultete, tako kot njihovi politični profesorski nasprotniki. Učit mlade rodove, kako se ne dela.
