Evolucijski razvoj kapitalizma kaže, da gre za izredno dinamičen ekonomski sistem. V kapitalizmu posamezniki usmerjajo svoja sredstva in čas v različne dejavnosti in projekte. Lastnik kapitala nenehno išče nove poslovne priložnosti za oplajanje svojega kapitala. Inovacije nastajajo zaradi konkurence in želje po ustvarjanju dobička. To vodi v akumulacijo kapitala. Pri tem niso pomembne samo tehnološke inovacije. Vse bolj pomembne so tudi netehnološke, kot so inovativni poslovni modeli in organizacijske rešitve. Nastaja novo in odmira staro. Procesa ustvarjalnega uničenja in akumulacije kapitala sta kapitalizmu lastna. Brez obeh ni dinamičnega razvoja kapitalizma. Zato je z vidika presoje njegove uspešnosti mnogo manj pomemben statičen vpogled. Mnogo bolj razumevanje njegove evolucije skozi čas.
Zgodovinsko gledano, noben drug družbeno-ekonomski sistem ni imel tako močnih spodbud za rast in razvoj. Tudi zato kapitalizem omogoča bistveno višjo kvaliteto življenja kot alternativni ekonomski sistemi. Zaradi sedanje krize njegova dolgoročna uspešnost pogosto ni dovolj dobro prepoznana. Posamezniki prednosti in slabosti sedanjega sistema praviloma ocenjujejo z lastnega kratkoročnega vidika. Brezposelni zaradi svojih kratkoročnih usod (brezposelnost) tako niso sposobni prepoznati dolgoročnih dosežkov kapitalizma. Davkoplačevalci ne razumejo, da so krize in stroški sedanjega reševanja zrcalna slika notranjih nasprotij v kapitalizmu. Dolg je njegovo temeljno gibalo in povsem normalen pojav znotraj slednjega. Ne gre za poskus idealizacije obstoječega sistema. V času iskanja najrazličnejših alternativ gre bolj za poziv k realnejši presoji njegove (ne)uspešnosti skozi daljše časovno obdobje.
Zgodovina kapitalizma je zgodovina usod bogatih kapitalistov. V Sloveniji sta v tranziciji nastali dve takšni skupini. V prvo sodijo podjetniki v polnem pomenu besede. Gre za najbolj propulzivne nosilce gospodarskega razvoja, ki so skozi svoj trud, podjetniški talent in tveganje uresničili lastne podjetniške ideje (na primer Pipistrel, Akrapovič). Skupni imenovalec njihovega uspeha so jasne strateške usmeritve, pametne poslovne odločitve in ustrezni poslovni modeli. Omenjena podjetja delujejo na globalno konkurenčnih trgih in so danes pomemben dejavnik gospodarskega razvoja Slovenije. Tudi v Evropi in ZDA kapitalizem temelji predvsem na družinskih podjetjih. Ta so praviloma bolj učinkovita od velikih kapitalskih družb. Zgodovina sodobnega kapitalizma kaže, da se skozi čas njihov vpliv in razvojni pomen zmanjšujeta. Dolgoročno usmeritev tradicionalnega podjetnika (varčevanje, investiranje) danes namreč vse bolj nadomešča kratkoročna (potrošnja, prodaja podjetja). Deloma zaradi kulture hedonizma in egocentričnosti. V družinskih podjetjih se zato vse bolj izgublja zavest o pomenu dela in varčevanju za prihodnost. Obstaja še dodaten razlog. V družinskih podjetjih so lastnik, menedžer in zaposleni pogosto ena in ista oseba. S povečevanjem obsega poslovanja in nastajanjem vse večjih podjetij funkcijo vodenja v vse večji meri prevzemajo profesionalni menedžerji. Drzni, inovativni in uspešni podjetniki so tako vse bolj izključeni iz vodenja podjetij. Skozi čas kapitalizem izgublja personifikacijo v tradicionalnem podjetniku. Na tak način spodjeda institucije, na katerih v osnovi bazira njegov uspeh. Paketi delnic postajajo sinonimi za stroje, opremo, zidove in usode ljudi. Lastniki podjetja postajajo vse bolj lastniki premoženja.
V drugo skupino slovenskih kapitalistov uvrščamo posameznike, ki so svoje premoženje ustvarili predvsem skozi pri(h)vatizacijo družbenega in državnega premoženja. Gre za tako imenovano prerazdelitveno elito, ki je pogosto nastala z blagoslovom politike. Pogosto tudi na skrajno vprašljiv način. Nekatere od njih je razlastila kriza. Za razliko od prve skupine mnogi med njimi ostajajo osredotočeni predvsem na domači trg. Osnovna napaka je bila, da so določeni posamezniki prepoceni in prelahko postali lastniki nekaterih velikih in najbolj pomembnih slovenskih podjetij. S koncentracijo in centralizacijo kapitala nismo dobili lastnikov podjetja. Mnogo bolj lastnike premoženja. Pri teh so prevladali kratkoročni interesi menedžerjev in lastnikov. Mnogo manj interesi drugih deležnikov. Njihovo delovanje je bilo pogosto družbeno neodgovorno. Tudi zato so postala mnoga podjetja med njimi poslovno neuspešna.
V začetku 90. let so bili ustvarjeni pogoji za močan zagon ekonomske svobode, podjetniške logike in tržne izbire. Prišlo je do reafirmacije vloge in pomena klasičnega podjetnika. Toda prav kapitalizem skozi lastni evolucijski razvoj spodjeda družbene institucije, na katerih temelji njegova razvojna uspešnost. Kapitalizem zmanjšuje pomen podjetnika kot najpomembnejšega nosilca napredka in gospodarskega razvoja. Obenem skozi nastanek prerazdelitvene elite nismo dobili stabilne lastniške strukture in pravih dolgoročnih lastnikov podjetja. Zgolj lastnike premoženja. Skozi privatizacijo skupnega premoženja ter procese koncentracije in centralizacije kapitala smo z lastniškega vidika ustvarili strukturne pogoje za razvojno stagnacijo. Vse skupaj dodatno poslabšujejo obstoječe politične elite. Tudi v njihovem ospredju so kratkoročni in plenilski interesi. Mnogo manj dolgoročni razvojni interesi države. Izbira je razumljiva. Rok trajanja na političnem trgu je omejen. Oziroma bi vsaj moral biti.
