Medtem ko je kultura zobala svojo normalnost, je preostali del države začel ugotavljati, da imamo temeljni problem s politično kulturo oziroma da je nimamo, da je splošna kultura popolnoma na psu in da postaja življenje v tej državi nevzdržno. Za kulturo v ožjem smislu, ki naj bi bila esenca te splošne kulture, pa je to vprašanje postalo pomembno šele z zamikom, za drugimi segmenti družbe. Nato so se zganili, prišli na cesto in hitro postali najglasnejši. Poglejmo.
Enaindvajsetega januarja 2012 je, žal mi je, minilo že leto dni od peticije proti ukinitvi ministrstva za kulturo, ki jo je na spletni strani Življenja na dotik podpisalo 7557 oseb. Čez tri dni bo minilo leto dni od ustanovitve KOKS, ki se nekako opoteka med zmedenimi kulturniškimi vrstami. In čez enajst dni bo minilo leto dni od pomenljive in simptomatične situacije. Na eni strani smo videli prerivanje in kričanje kulturnikov na ministra v podhodu Cankarjevega doma, na drugi strani pa slavnostnega govornika Jaroslava Skrušnyja, ki je naredil – vsaj po mojem spisku – eno zadnjih res kulturnih, pogumnih, močnih in gosposkih gest v tem prostoru: pred Njegovim obličjem v prvi vrsti parterja je »izrekel« minuto molka za kulturo. To je kulturni dogodek leta brez konkurence in s to minuto molka je kultura v Sloveniji, se zdi, dokončno obmolknila.
Ko govorimo o kulturi na teh prostorih, da ne bo pomote, govorimo o »ključnem nosilcu subverzije in upora, socialne dinamike in ključnih premislekov (…)«, vseeno pa je leto 2012 kljub vsem »'ukinitvam', globokim rezom in dekonstrukcijam javnega prostora minilo v popolni tišini«, če citiram lastno nejevero iz uvodnika v tiskano edicijo ŽnD iz prvega tedna septembra 2012. No, res je, bilo je nekaj branj pred parlamentom, bilo je nekaj glasov (Möderndorfer, Svetina in še kdo), ampak stvar se bistveno ne spremeni niti, če k temu dodamo vse kulturniške podporne sisteme, od kritikov in drugih spremljevalcev do urednikov in novinarjev kulturne periodike, časopisov, revij, institucij itd. Tišina in zgrešeni streli. Pravzaprav kričanje, ki se je iz podhoda Cankarjevega doma preselilo na Facebook, v obsesivno citiranje in promoviranje samih sebe, v potrjevanje genialnosti drug drugemu znotraj poetološko usklajenih krožkov in v pripovedovanje lahkotnih vicev. To je menda bistvo kulturniške komunikacije v preteklem letu, ki je potekalo iz ene prestrašene in pragmatične jazbine v drugo. In iz te perspektive, se opravičujem za ločeno mnenje in povzročeno nejevoljo, je »normalnost« za leto 2012 vrhunski izraz naše kulturne, umetniške in splošne nemoči, ignorance in impotence. In ko se zavemo, da praktično nihče o tem ne razmišljala v problemskem kontekstu, postane stvar srhljiva. Minuta molka za popolno odsotnost avtorefleksije in še česa.
Tokratni kulturni praznik bo minil brez Jaroslava Skrušnyja, vseeno pa bo brez dvoma nekaj posebnega. Imamo namreč predsednika države, ki se je lotil reševanja situacije skozi argumentacijo, da imajo vsi pravico do svojega mnenja, pri tem pa mimogrede spregledal, da problemska ost ne leži v nedvomno pomembni pravici vseh školjk na zemeljski obli do razpiranja in zapiranja čeljusti, ampak v razmerju med višino položaja v državnem aparatu na eni, odgovornostjo na drugi in pomembnostjo senzibiliziranosti prostora za osnovno higieno ključnih državnih funkcij na tretji strani. Predsednik je zapustil varno politiko nevmešavanja in takoj naredil neumnost, iz katere lahko z dodatkom svoje trme naredi resno sranje (če že moramo tako rekoč vsi izrekati vsa ta mnenja). Imamo tudi liberalno akademijo, ki se z velikimi porodnimi krči ločuje od svojih levih božanstev, ponotranjenih občih mest in samoumevnosti, imamo Zbor za republiko, ki bo prišel na mesto spopada z zdaj že ponarodelo mislijo dr. Cukjatija, izrečeno z žalostnimi pasjimi očmi, da ne bo jokal Janez, ampak mi, imamo vzhičen aplavz kolumnista Turka, pa dr. Valič-Zverovo, ki je na četrtem Zboru povedala, da »si ne pustimo vzeti svoje glave in mišljenja« (> Njega, kajpada), imamo ubogo izgubljeno tajnico še bolj ubogega dr. Pučnika, ki je na televiziji zaokrožila logiko, da ne gre za »mišljenje« oziroma »odločitev«, ampak »za zvestobo in pripadnost«. Seštejte, dodajte manipulacijo dr. Štuheca, ki je s sebi lastno retorično spretnostjo prevedel »Njega« v »prostor«, torej da si ne pustijo vzeti »prostora«, dodajte Jančarjevo strašljivo neodgovornost, Šturma, ki mentalno počasi zapušča tostranstvo, in še kakšnega Bernarda Brščiča, ki nam v kulturni periodiki razlaga, da je solidarnost kulturni izrodek in ne vrednota… in pridemo tja. V 8. februar 2013, na mesto velikega obračuna.
Vse je pripravljeno in ta patetična beda prizora, ta epsko mitološka scenografija, ki diši po znoju, solzivcu, sovraštvu, preziru in, ja, po želji po krvi, če že ne po krvi, ne potrebuje in v bistvu ne trpi komentarja. Sami sebe smo spravili v situacijo, da bomo morda prav na kulturni praznik dobili odgovor na vprašanje Dragana Petrovca: »Kje je rob psihoze, ko del oblasti, zlasti represivni, izgubi razum?« No, če z lastno patologijo in infantilnostjo ne moremo opraviti drugače, je morda res najbolje, da se pokoljemo med sabo. In kulturni praznik je brez dvoma pravi dan za to.
Za konec še malo satire, tako rekoč umetnosti: ko bodo ulice očiščene in pokropljene, ko bo lanskoletna Skrušnyjeva minuta molka na Žalah postala meso, predlagam, da prijavimo na evropskih skladih projekt zaprtega oddelka za celotno južno in vzhodno Evropo. Evropa razume in podpira marginalizirane skupine in skupine s posebnimi potrebami. In ko si enkrat z evropsko subvencijo zagotovimo dva obroka na dan, bomo skozi jutra počasi vzljubili Kuntnerjev glas prek zvočnikov, ki bo taborišče klical k jutranjemu dvigovanju zastave.
Naj dodam k čestitkam ob kulturnem prazniku opravičilo za iskrenost v teh normalnih časih? Da nas ni sram.
