Seveda ni zato skoraj nagonska potreba klenih Evropejcev, poseči po ampakih tudi ob njej, nič manjša. Mazohistično postavljanje lastne slabe vesti na ogled bi utegnilo še dodatno podžgati dejstvo, da v ozadju pokola menda niso samo nerešeni socialni problemi, temveč so vsaj na deklarativni ravni še glasnejša od njih razžaljena verska čustva. Za nameček še verska čustva drugih. Tukaj pa se hitro znajdemo blizu množice ampakov, ki znajo že kmalu zamegliti užaloščen pogled na povsem nesmiselno pobite.
Prvi veliki ampak je pričakovati od tistih, ki jim tako na splošno in čez palec ni veliko mar za kakršna koli verska čustva, saj so načeloma mnenja, da je Evropa z njimi že pred časom hvalevredno opravila. A jim pride sklicevanje nanje prav, ko si od injekcije verskih izročil, ki jih na dnu srca resda prezirajo, a jih ne moti, če so z njimi okuženi ljudje daleč od njihovih oči in srca, obetajo hitrejše potiskanje po nemarnem še preostalih reliktov krščanskega v svojem domačem okolju na zgodovinsko smetišče. Seveda v imenu strpnosti in izogibanja žaljenju verskih čustev.
Drugi ampak utegne priti od tistih, ki se jim zdi, da se je nanje zgrnila vsa teža zdaj že dolgotrajnega paničnega preganjanja vsega krščanskega iz javnega prostora, ki je resda imelo v povojni Sloveniji absurdnejše poteze kot kje na zahodu, a se je dogajalo povsod. V izrekanju ampakov ob pariškem pokolu bodo zavohali priložnost za opozarjanje na vse žalitve, ki so jim bili po krivici izpostavljeni zadnjih dvesto, tristo let. In tudi oni bodo, kot njihovi nasprotniki z drugega konca miselnega spektra, računali na čudežne učinke injekcije razžaljenih verskih čustev drugih. Morda pa bi se s pomočjo tega navideznega verskega žara dalo zavrteti kolo zgodovine nazaj, v čase v spominu pozlačenih domnevnih idiličnih skupnosti, ki da so jih vse greli isti neomadeževani religiozni ideali. Žal Ivan Cankar velikokrat poda natančnejšo diagnozo teh z nadzorom nad posameznikom obsedenih občestev od večerničnih povesti katerega svojih sodobnikov.
Za morebitne ugovore iz navedenih virov tokrat torej prav veliko manevrskega prostora ni. Kot pred leti (upravičeno) nihče ni jemal resno domnevnega krščanstva Andersa Breivika, bi bilo namreč zelo narobe v imenu kulturne drugačnosti kakor koli resno jemati islam (in s tem domnevno razžaljena verska čustva) pariških bratov. Enakost vatlov je na tem mestu pač ključna in enako stvar je potrebno poimenovati z enakim imenom.
Od Heinz-Christiana Stracheja in njegovih privržencev ne gre pričakovati, da jim je kljub verbalnemu navdušenju nad velikim zvonom dunajske stolnice kakor koli mar za pešajoče avstrijsko katolištvo. V zgrinjanju širokih ljudskih množic v Franciji pod zastavo Marine Le Pen, ki se utegne po sredi še okrepiti, je zelo naivno gledati njihovo sicer nekoliko zmedeno vračanje k svetli katoliški dediščini. V deželi revolucije, ki je zabila tolikšen klin med Evropo in krščanstvo, posebej močni katoliški tradicionalisti se z vidika zgodovine osmešijo vsakič, ko se kakor koli izrečejo v prid te čudne mineštre etatizma, populizma in v zadnjem času še putinofilije.
Niti ruski patriarh Kiril ni mogel zares verjeti, da s svojim ministriranjem pri politični obsodbi punc iz skupine Pussy Riot prispeva k maščevanju zaradi ponižanja užaloščenih pravoslavnih vernikov. Kadar devico Marijo brani miniaturni učenec velikega Leonida Brežnjeva, so verska čustva že zdavnaj nekje na dnu Barentsovega morja.
Do sem se evropska pamet nemara še prebije. A kakšna kulturna ločnica lahko, prosim vas, upraviči mencajoči vendar ob istem pojavu v drugih (ali ne več drugih) zemljepisnih širinah? Če egiptovska vojaška hunta prepove docela benigni in v primerjavi s svojimi predhodniki celo netriumfalistični Eksodus Ridleyja Scotta, je zgrešeno začeti razpredati o domnevni občutljivosti muslimanov na upodabljanje boga v človeški podobi ali na nespoštljiv prikaz prerokov. Saj je makiavelističnim generalom za te stvari še bolj vseeno, kot je bilo umorjenim karikaturistom. Če kaj, jih skrbi, da ne bi kdo v zgledno »zakrknjenem« Ramzesu Velikem prepoznal feldmaršala el-Sisija in njegovih tovarišev. (Se pa, priznam, vseeno malce bojim, da bo kdo na podlagi ogleda filma pomislil, da kaj ve o zgodovinskem Ramzesu II.) In kot nekaterih zgoraj omenjenih gibanj ni mogoče imenovati krščanska, marveč cinično nihilistična, ni nobenega razloga, da bi verjeli islamski nalepki pri tistih, ki v svoj voz vpregajo drugačna verska izročila.
Zato bi bil kakršen koli ampak ob pariškem pokolu odveč. Mnenje, da bi bila morda zdaj priložnost za kalimerovsko jokcanje nad preživetimi krivicami, pa bi se moralo umakniti spoznanju, da je liberalna demokracija, čeprav lahko vsak verujoči na njen račun izreče nič koliko pikrih, neprimerno trdnejši zaveznik verskih izročil od po kolektivizmu zaudarjajočih nastopačev, ki si njihovo pospeševanje pišejo na zastave.