»Rusija grozi z vojaško intervencijo v vzhodni Ukrajini. Združene države Amerike bodo zato razporedile vojaške sile v Litvi, Latviji in Estoniji ter na Poljskem.«
To mora pomiriti Ukrajince v Lvovu in Ruse v Donecku. Američani se bodo zanje in proti njim borili do zadnjega Estonca.
»Rusija obtožuje Združene države Amerike, da je sprememba režima v Kijevu delo ameriških obveščevalnih služb z agenti Cie na čelu. Združene države Amerike s svoje strani obtožujejo Rusijo, da je vse ukrajinske institucije prestrelila z agenti FSB, ki je nasledila KGB, in da njeni agenti organizirajo proteste v Donecku in Luhansku.«
Zveni bizarno, kot zgodba iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kaj pa če je vse res? Danes? Seveda je vse res.
»Da bi utišala ruske lažne obtožbe na račun ameriških obveščevalnih služb, je Bela hiša potrdila, da je bil na tajnem obisku v Kijevu direktor Cie John Brennan, ki ga je odstavljeni predsednik Viktor Janukovič obtožil, da je ukazal vojaški odziv na proteste v vzhodni Ukrajini.«
Tako kot vsaka druga šala tudi ta postane zares smešna, ko jo začnejo razlagati. Direktor ameriške obveščevalne agencije je bil na prvem vrhuncu krize res v Ukrajini, vendar je bil tam zgolj na vljudnostnem obisku pri svojih kolegih, »da bi na ustaljen način spodbujal vzajemno koristno sodelovanje varnostnih služb, vključno s sodelovanjem z ruskimi varnostnimi službami«.
Zakaj je bilo njegovo potovanje tajno? Zato, ker je potoval pod psevdonimom. Noben vohun ne potuje v državo na pragu državljanske vojne pod svojim pravim imenom.
Ampak če je potoval tajno in pod psevdonimom, kako je potem njegovo potovanje postalo javno? Jasno. Razkrili so ga Rusi, ki imajo državo prepredeno s svojimi vohuni.
Po dvajsetih letih kompliciranja z globalnimi integracijskimi procesi in vojaškimi avanturami v državah iz avanturističnih romanov je položaj ponovno normalen. Spet smo v vojni na domačem terenu. Ruski tanki so na meji, Američani vozijo vojsko v Evropo.
Kaj pa Nato? Ali ni včasih obstajal Nato, poln evropskih vojsk? Še v Libiji je to bilo aktivno zavezništvo. Kje pa je zdaj? Vojaški zemljevid je nenadoma postal zelo zanimiv. Na meje Rusije ne bodo prišli vojaki zveze Nato, ampak ameriški vojaki v privatnem aranžmaju ameriške vojske. O tem, da bi evropski vojaki kopali jarke na meji z Rusijo, nič ne slišimo. V Bruslju tudi molčijo o oblikovanju nemško-francoskega ekspedicijskega korpusa, ki bi se razporedil vzhodno od Kijeva. Za EU še vedno velja kratka sodba ameriške državne sekretarke Victorie Nuland, ki je med oblikovanjem nove vlade v Kijevu poslala »EU, naj se gre solit«, in uporabila veliko močnejši diplomatski izraz.
Zdi se, da evropske države pri upravljanju Evrope nimajo nobene prave besede. Poljska je aktivna, vendar ne dela drugega, kot da v slovanske jezike prevaja ameriško zunanjo politiko. Rezultat ne more biti kaj drugega kot smešen, še posebno če hkrati vzbuja vtis, da vodi celotno evropsko zunanjo politiko do vzhodnih meja kontinenta. Stvari bi bile veliko bolj jasne, če bi se odvijale v originalni angleščini.
Zveza Nato se še vedno »paca« iz Afganistana in poskuša reformulirati vojaške strategije s konca prve hladne vojne, ki so smisel transatlantskega zavezništva postavljale v severno Afriko in srednjo Azijo. Vojna z Rusijo je bila načeloma končana in nanjo nihče ni mislil. Po enem desetletju v Afganistanu, kjer je bilo zavezništvo vsaj toliko uspešno kot Rdeča armada, sedaj premišlja o tem, kakšna je dediščina preoblikovanja obrambnega evropskega vojaškega zavezništva v neokolonialno ekspedicijsko vojsko. Razmislek premočno spominja na končni prizor iz filma Preberi in zažgi, kjer sta nepozabni vlogi odigrala J. K. Simmons kot šef Cie in David Rache kot njegov agent Palmer.
»Jezus Kristus, kaj sva se iz tega naučila, Palmer?«
»Nimam pojma, gospod.«
»Tudi meni se ne sanja. Morda smo se naučili, kako je bolje, da tega ne naredimo še enkrat.«
Kar koli je že to bilo.
Romantične ideje o vojakih transatlantskega vojaškega zavezništva, ki med plemeni v Hindukušu razlagajo svobodo in demokracijo in dajejo otrokom čokolado, so se razblinile med neskončna polja Ukrajine. Sto let po prvi svetovni vojni bodo evropske vojske spet do vratu v razmočeni zemlji Galicije in Bukovine. To je klasično gledališče evropskih vojaških operacij. Vojna na domačem terenu, kjer se da z malo dobre volje hitro naučiti lokalnih jezikov. Nemci so med drugo svetovno vojno prišli v nekaj tednih iz Berlina do Kurska. Evropejci bi morali na tem terenu samozavestno postavljati pravila, zastavljati cilje in voditi operacije.
Ampak evropskega glasu nikjer ni slišati. O usodi Ukrajine se pogovarjata ameriški zunanji minister John Kerry in ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Pogovori pa niso vljudnostni. Med obiskom ameriškega podpredsednika Johna Bidna v Kijevu so ukrajinske oblasti napovedale obnovitev vojaške akcije za prevzem oblasti v vzhodni Ukrajini. Lavrov je Američane takoj obtožil, da so organizatorji vojne.
»Pomenljivo je, da so izbrali trenutek obiska ameriškega podpredsednika za najavo obnovitve operacije, ki so jo začeli med obiskom Johna Brennana v Kijevu.«
V Bruslju bi morali biti zares užaljeni. V državi, kjer je prišlo do upora zaradi pogodbe med Evropsko unijo in Ukrajino, se Američani in Rusi dogovarjajo o njeni usodi, kot da Evropa sploh ne obstaja.
Tukaj je nekaj res narobe. Če je Ukrajina del vplivne sfere Evropske unije, bi moral vojno Rusiji napovedovati evropski zunanji minister. Če Evropa nima zunanjega ministra, si ga je treba na hitro izmisliti. To se res lahko slabo konča. Ko Rusi vidijo ameriško vojsko na svojih mejah, postane ruska zunanja politika nepredvidljiva. Američanom pa se tudi zmeša, ko vidijo Ruse, ki niso pohlevna in poražena nacija. Spopad med tema dvema bo nekaj veličastnega.
Evropska unija kot mlajši partner bi morala v tem sporu imeti vsaj svetovalno vlogo. Zahvaliti bi se morala obema za interes in ju prositi, naj svoje spore rešujeta med Kamčatko in Aljasko. Ali pa prva začeti metati atomske bombe.
