Demokracija ima enega in edinega gospodarja: ljudstvo! Te lekcije naši vodilni politiki in mnogi njihovi sotrudniki z različnih družbenih področij še niso osvojili. Pri tem je seveda treba ljudstvo kot gospodarja razumeti v idealiziranem pomenu, kajti ljudstvo kot družbena realnost je praviloma široka in na različne načine povezana množica ljudi, ki jo je v marsičem težko ali celo nemogoče spraviti na skupni imenovalec. To seveda govorim brez podcenjevalnega prizvoka, kajti politično upoštevati želje in voljo ljudstva, soditi v imenu ljudstva in še kaj podobnega je že po naravi stvari izjemno težko. Če torej skupaj z našo ustavo rečemo, da so poslanci s svojim reprezentativnim mandatom poslanci vsega ljudstva, kar pomeni, da niso zgolj predstavniki tistih volilcev, ki so jih izvolili, ali zgolj volilcev iz volilne enote, v kateri so bili izvoljeni, pač pa so predstavniki prav vseh slovenskih državljanov, tedaj šele počasi dojamemo, da je biti poslanec resnično zahtevna in odgovorna naloga. Takšna, ki ji še zelo izobražena, izkušena in politično nadarjena oseba ne more biti v celoti kos.
Pa vendar, od poslancev nihče v resnici ne zahteva, da ljudstvu berejo misli ali mu skušajo z vsako besedo in dejanjem ugoditi ali ugajati. V normalni demokratični politični kulturi za dobro poslansko delo zadostuje že to, da se poslanci sploh zavedajo, da niso v parlamentu zgolj zaradi samih sebe ali svojih političnih strank, ter da si iskreno in močno prizadevajo za to, da bi družbeni podsistemi delovali čim bolj usklajeno in razvojno uspešno.
Pri nas je, če na primer gledamo mnoge naše vodilne politične predstavnike in druge člane tako imenovane družbene elite (svetlim izjemam se opravičujem), vse nekako tako kot slaba gledališka igra. V njej sicer najdemo tudi kakega odličnega igralca, toda njegov talent je namenoma prezrt ali zanemarjen, zato mu je namenjena le stranska vloga. Ob njem je še veliko statistov, ki so sicer morda dobri po srcu, vendar nimajo poguma, da bi stopili na sredo odra in se vključili v osrednjo igro. To igrajo tako predvsem tisti, ki uživajo v soju žarometov. Ukvarjajo se seveda le sami s seboj, s svojo namišljeno veličino, pri čemer zaradi polne dvorane občinstva mislijo, da je njihova igra odlična ali vsaj prav dobra. Pri tem ne dojamejo, da je občinstvo (beri: ljudstvo) te dolgočasne in brezplodne igre že zdavnaj sito, vendar pa se iz dvorane (beri: domovine) ne more kar umakniti, saj še vedno verjame, da je ta dvorana naš skupni dom, ki smo si ga s težavo priborili, da bi lahko v njem kot Slovenci skupaj živeli svojo kulturo, govorili slovensko in bili – po Prešernu – mejak sosedu in ne vragu.
Vse to seveda še zdaleč ni izgubljeno. Toda če bomo služili napačnim gospodarjem, tako tistim v sebi kot zunanjim, bomo nekega dne spoznali, da smo zapravili velikansko zgodovinsko priložnost. Takšne, kot smo si jo izborili z osamosvojitvijo in se iz nje usihajoče napajamo še danes, ne bomo morebiti imeli nikoli več. Zato vedno znova ponavljam, da v bistvu Slovenci kot nacija s svojo državo danes nimamo nobene sprejemljive alternative. Enostavno nam mora uspeti to državo in deželo normalizirati in začeti v njej živeti v nekem temeljnem ravnovesju. Tako med seboj kot do naših sosednjih in bolj oddaljenih narodov.
Ljudje najpogosteje služimo več gospodarjem. Le najbolj vneti verniki služijo vseskozi enemu – Bogu, ki se jim kaže v vseh življenjskih manifestacijah. Tudi med neverujočimi so takšni, ki dojemajo svet pretežno holistično in zato vidijo v vsem, kar biva, manifestacijo Narave, Prasile ali kakega (drugega) Absoluta. Pa vendar tudi ti ljudje, verujoči in neverujoči, v vsakdanjem življenju zavestno ali nezavedno služijo tudi manjšim, začasnim gospodarjem: duhovnikom, filozofskim in mnenjskim voditeljem, vodjem političnih strank, finančnim mogotcem, generalom in drugim. Pri tem so pogosto očarani ali začarani s sijem, ki ga izžarevajo mnogi takšni voditelji. Žal tudi mnogi takšni, ki so v resnici neetični, destruktivni, takšni, ki se kažejo v angelski podobi, v resnici pa poosebljajo človeške antivrline. Slovenci smo danes v veliki meri prav žrtve takšnih voditeljev. In seveda lastne naivnosti. Kajti odločitev za to, kateremu gospodarju pasivno ali aktivno služiš, je na koncu osebna odločitev vsakega od nas.
Odločitev za zunanjega gospodarja je v veliki meri odvisna od tega, kateremu notranjemu gospodarju se podrediš. Ali pohlepu, lenobi in laži ali pa plemenitosti, delavnosti in resnicoljubnosti. Pravzaprav ti naši notranji gospodarji, naša čustva, strasti in misli prihajajo iz istega izvira kot naši zunanji gospodarji, ki jih poosebljajo ti ali oni ljudje. Zato moramo tudi Slovenci, tako posamično kot skupaj, počasi le začeti služiti pravim gospodarjem. Tistim, ki jim je mar za ljudi in ki demokracije ne zlorabljajo za svoje osebne lukrativne in drugačne neetične cilje. Tistim, ki cenijo, da živijo v lepi Sloveniji in so zanjo in za naše prihodnje generacije pripravljeni resnično tudi kaj dobrega storiti. Ali pa bomo našim otrokom in mladini res zapustili le velikanske finančne dolgove, prodane naravne vire (voda, les itd.) in do konca obubožano stanje duha?
Glede na to, da smo doslej že naredili veliko napak, naj nas vsaj v prihodnje vodi modra misel, ki jo je v nekem svojem govoru povzel nekdanji predsednik ZDA J. F. Kennedy: »Zmota ne postane napaka vse dotlej, dokler ne odkloniš, da bi jo popravil.« (»An error does not become a mistake, until you refuse to correct it.«)
