Naslednje leto se je središče dogajanja premaknilo na drugo, nič manj ugledno mesto v središču Ljubljane, na bližnji Kongresni trg in tam v zavetju Slovenske matice, Filharmonije in sedeža Univerze – s kakšno vmesno prekinitvijo – dobilo svoj osrednji domicil. Nova lokacija je imela še več simbolne teže in svetovljanskega pridiha, ne nazadnje je prav ljubljanski kongres Svete alianse iz leta 1821, po katerem se imenuje trg in ki so se ga udeležili avstrijski cesar, neapeljski kralj in ruski car, ime Ljubljane prvič zares odmevno ponesel po vsej Evropi. In tudi kasneje se je na Kongresnem trgu do danes dogajalo marsikaj, kar je pisalo nacionalno zgodovino ali odmevalo po svetu, v novejšem času recimo od Pavčkovega zanosnega prebiranja pisateljske ustave na polnem trgu v osamosvojiteljskem obdobju ali nagovora ameriškega predsednika Clintona leta 1999 do prireditev in koncertov ob pomembnih nacionalnih dogodkih, pa vstajniških in različnih protestniških akcij vznemirjenih državljanov.
Prizorišče, prešito z zgodovino in vsako leto znova zaznamovano z raznovrstnimi kulturnimi, političnimi, družbenimi in družabnimi aktualnimi dogodki, je nekaj aprilskih dni v letu ponujalo idealno mesto za ritual praznovanja knjige, z vsem kar spada zraven: z obvezno prisotnostjo velikih in največjih slovenskih avtorjev in kdaj tudi uglednih tujih pisateljskih imen, z nič manj obvezno prisotnostjo najvišjih državnih predstavnikov Slovenije in ambasadorjev nekaterih tujih držav, z vrsto odličnih koncertov, recitalov in pogovorov in seveda s številnimi stojnicami založnikov, skoraj organsko zraščenimi v okolje parka, postavljenimi pod drevesa in med njegove zelene površine. Kongresni trg je za nekaj dni postal družabno središče mesta in nacionalne kulture, praznovanje knjige, pesniške besede in avtorske domišljije v vseh njenih oblikah, ki je segalo od slavnostnih in protokolarnih poklonov do celodnevnih množičnih obleganj stojnic s knjigami in prav tako množičnih obiskov koncertov in branj. Dnevna srečevanja ljubiteljev knjig in tistih, ki se s knjigami tako ali drugače poklicno ukvarjajo, so se pogosto zavlekla v večer in se kdaj ob stojnicah s hrano in pijačo v radoživem ali karnevalskem vzdušju nadaljevala globoko v noč. Saj vemo, tudi to spada zraven: brez vsaj občasne prisotnosti tega odvezanega, karnevalskega, nenadzorovanega, vagabundsko razposajenega vzdušja dobrih knjig ne nazadnje ni mogoče niti ustvarjati, kaj šele primerno slaviti.
Zadnja leta smo lahko spremljali postopno upadanje energije, ki je knjigo, avtorje in založnike vsaj za nekaj aprilskih dni postavila v središče dogajanja neke kulture s prepoznavnim stilom, načinom prebivanja in mišljenja, po kateri se razlikujejo od svojih sosedov. To usihanje je ob vsem, kar se dogaja v predolgem slovenskem obdobju krize, bolj ali manj logično. Posledice se kažejo jasno in brezobzirno tudi na področju knjige: prave knjigarne izginjajo iz slovenskih mest in celo v večjih slovenskih mestih komaj kje lahko najdete knjigarno, ki sploh še ponuja kakovostno literaturo; ljudje vedno manj kupujejo knjige; avtorsko delo pisateljev je razvrednoteno in stolčeno v podpodje, s tem ko tudi boljši slovenski pisatelj ali prevajalec z običajnim delavnikom na leto s honorarji v povprečju zasluži manj kot je najnižja zajamčena plača v državi; majhne založbe samo z izdajanjem kakovostne, nekomercialne literature ne morejo preživeti... Za povrh pa se je zadnja leta ta proces razgradnje nekega področja tako ali tako dogajal v senci usihanja največje slovenske založbe. V eni povedi: knjiga tako kot celotna kultura že dolgo ni več v žarišču družbe, gre ji slabo, s tem pa tudi skupnosti, ki mehansko in brez resne refleksije, kaj to zares pomeni, ponavlja mantro, da je utemeljena na kulturi, hkrati pa je ne zmore niti vzdrževati na nekdanji ravni, kaj šele razvijati.
Ob vsem tem niti ni čudno, da letošnji Slovenski dnevi knjige, ki imajo središče ob robu Kongresnega trga na nekam praznikavi sivi ploščadi, še najbolj spominjajo na prizor iz kakšnega špageti vesterna, ko karavana priseljencev na poti v El Dorado zaide v pustinjo, se tam nepopravljivo izgubi in se z zadnjimi močmi postavi v nekakšno pravokotno obrambno formacijo ter v njej otrplo čaka na napadalce. Gledalec sluti, da se bodo ti napadalci prej ali slej od nekod pojavili in karavano potolkli do konca. Kot tudi zaskrbljeni opazovalec formacije bolj ali manj osamljenih knjižnih paviljonov na pusti ljubljanski ploščadi ob robu parka sluti, da se bo ob nadaljevanju smernice vsesplošnega krčenja vsega, čemur smo nekoč rekli javno dobro, v nekaj letih tudi formacija peščice paviljonov skrčila v opusteli knjigomat v kotu sivkaste ploščadi. Ali v kakšen večnamenski kiosk, kjer bo mogoče med vročimi hrenovkami, cigaretami in časopisjem dobiti tudi še kakšno knjigo. In bo edini pravi kulturni dogodek na sivini dolge ploščadi, ki je pod določenim kotom videti kot tanek led, kotalkanje kakšnega predsednika države, ki bo v svoji osupljivi večopravilnosti izvajal lastno koreografsko točko na temo »kako lahke so črke, če jih ne nosi nobena knjiga« in pri tem deklamiral lastne verze, s katerimi bo popisoval lepote dežele, v kateri ima že vsak majhen kraj svoj lidl-hofer-spar in smo vsi do zadnje vasi vključeni v družabna omrežja in s tem končno del globalne kulture.
V takšni prihodnosti tudi kakšen preostali pisatelj ne bo imel nikogar, ki bi mu lahko pisal. In na njegovo vprašanje, ali je sploh smiselno, da ima kakšen narod svojo državo, če z njenimi mehanizmi ne more ohranjati in razvijati svoje kulture in vsega, kar je v dobro vseh državljanov, bo ostalo neodgovorjeno.
