Politika, ki čaka, da bo problem razrešil kdo drug, ne ponuja ničesar. Politikov ne volimo zaradi njihove modrosti (ta tako ali tako kmalu postane preveč utrudljiva, da bi jo prenašali), temveč zato, da ukrepajo, kadar je treba, in še zlasti takrat, ko ni eksplicitnih pravil. Od politikov na izvršilni funkciji pričakujemo, da bodo vodili, ne da bodo capljali nekje zadaj. Če to postane model vodenja države, vemo, da igro v resnici vodi nekdo drug.
Naš uvodni problem je zdaj – menda začasno – razrešilo ustavno sodišče, prav to pa je tudi spodbudilo tole pisanje. Ni mi bilo namreč težko opaziti, da se sintagma »nepopravljiva škoda«, ki sem jo navedel po Brglezu, dobesedno ponovi v sodbi ustavnega sodišča. Naključje? Mogoče, vsekakor pa je videti, da je njun pojmovni svet usklajen. Da razmišljata na podoben način in v istih kategorijah. Nič nenavadnega, boste rekli, navsezadnje so vsi ugledni pravniki. A je vendarle tudi razlika.
Sodba ustavnega sodišča temelji na hipotetičnih konstruktih: kaj bi se lahko zgodilo. Gledati v prihodnost ni običajen del pravnega postopka. Pravzaprav mu je nekako nasproten. To si lahko privoščijo ekonomisti in vedeževalci, ne pa pravniki. Sodba je s pravnimi argumenti zelo skopa (tu in tam se ohlapno sklicuje na ustavo). Njen poglavitni argument so domnevne (in domnevno usodne) posledice za državo. To pa je presoja, ki jo pričakujemo od politike. Če jo primerjamo z Brglezovim previdnim, »pravno mislečim« diskurzom, se težko izognemo vtisu, da sta politika in sodstvo tu nekako zamenjala vlogi. Politik je vprašanje, kaj storiti, prepustil sodišču, ki je nato s svojo sodbo neposredno »popravilo« politična razmerja.
Še nekaj se je posrečilo tej sodbi: marginalizirati politično odgovornost. V normalnih razmerah bi funkcionar, ki je obtožen za kakršno koli obliko korupcije, odstopil od svojih funkcij (ali bil razrešen) že na začetku sodnega postopka, zato da bi se lahko ta odvil brez političnih in medijskih pritiskov. O tem ustavno sodišče ni izgubljalo besed. Namesto tega je napravilo prav nasprotno – vrnilo je funkcionarja v igro, še preden je postopek končan. Mogoče Brglez zdaj obžaluje, da so v SMC na začetku mandata dosegli izločitev Janše iz državnega zbora, toda to je bila edina stvar, ki so jo sploh napravili. Lahko razumem, da jih je razvoj dogodkov ustavil in napravil še previdnejše (če je to sploh mogoče), a s tem tudi še manj koristne.
Kot rečeno – politika, ki ne vodi, je za volilce nekoristna. Kdo konkretno ima od nje koristi, je vprašanje za analitike, lahko pa opazimo škodo, ki jo dela že s svojim zgledom. Napravimo zgoščeno primerjavo z dogodkom na osnovni šoli v Desklah, kjer so sošolci grobo pretepli petošolca, ki se je z materjo priselil iz Bosne. Kako se je odzvalo vodstvo šole? S podcenjevanjem dogodka in »nepristranskim« pripisovanjem krivde obema stranema. Šola se z vsakdanjimi težavami svojih učencev očitno ne ukvarja. Učenci naj sami rešijo svoje spore! Saj so jih res, in sicer na način, ki so ga povzeli po odraslih.
Kaj bi pričakovali od vodstva, ki opravlja svoje delo? Najprej, da do takega dogodka ne bi prišlo, če pa že, da bi se vodstvo do dogodka pravilno opredelilo, premislilo o njegovih vzrokih in napravilo načrt za zmanjšanje škode. Resorni minister bi obiskal šolo in napovedal sistemske ukrepe; razmislil bi tudi o odstopu (ali pa bi ga zamenjali s kom, ki je sposobnejši voditi protidiskriminacijsko politiko v šolah). Sestal bi se svet za izobraževanje, pregledal učne programe in vnesel ustrezne spremembe. Predsednik države bi rekel kakšno modro o strpnosti in sožitju, v temelju pa bi podprl prizadevanja za preprečevanje diskriminacije in nasilja v šoli, ki je, kar ni skrivnost, poleg družine najpomembnejša socializacijska institucija.
Ničesar takega ni bilo opaziti. Pa bi bile to le reakcije na dogodek, ki se je že zgodil. Kje je šele preprečevanje takih dogodkov in zaznavanje njihovih napovedi. Vodstvo deskljanske šole je zavzelo »nevtralno« držo, ki sploh ne opazi rasizma in ksenofobije. Problem je skrčen na »naravnopravno« vsebino, na osebne konflikte in »kulturne razlike«; šola pri tem kakor da nima nič. Res je lahko dogodek od blizu videti drugače kakor od daleč, bolj odvisen od osebnih zgodb kakor od strukturnih dejavnikov, a to navadno pomeni zgolj, da so slednji ostali prikriti in spregledani. In če ni bilo prej, je po tem dogodku jasno, da šola – tako rekoč družba v malem – potrebuje jasnejše smernice in odločnejše vodenje. O vodstvu, ki sedi in čaka, da se bodo stvari uredile same od sebe, ne bomo dolgo premišljevali, preden bomo rekli, da je nesposobno.
