Najprej tole: RKC ne razlikuje ljudi po osebnih okoliščinah. Pripada ji, kdor sprejema njen nauk in njeno postavo. Človek ima izbiro, ali bo grešil ali ne bo. Če ga je Bog udaril s kakšno posebnostjo, ki mu napravi izbiro težjo, se mora pač bolj potruditi. Zato bo pa toliko bolj poplačan.
Moralni nauk RKC nas sam po sebi ne bi zanimal, če ne bi bilo dveh tem, pri katerih se vključuje v širši družbeni konflikt: ženske in geji. Ti temi pokrivata skoraj celotno področje seksualnosti, vsekakor pa vse tiste variante, ki vključujejo telesni stik med ljudmi. Preostanejo le masturbacija, bestializem in »objektofilija«. Namreč za moškega, mero človeka, ki »izbira« med temi možnostmi. Za RKC so to le različna ravnanja, s katerimi si »človek« nabira grehe, torej ravnanja proti nauku in postavi, sama pa ima v rokah postopek, s katerim ga lahko očisti. In če vemo, kakšno strukturno vlogo imajo pri vsem našem ravnanju občutki krivde, ne bomo presenečeni, da ta preprost mehanizem v resnici deluje.
A naših dveh tem ne moremo odpraviti z enako splošno zahtevo po moralnem ravnanju, saj cerkvena morala na teh mestih agresivno nasprotuje družbenemu razvoju. Osrednji problem tega zgodovinskega konflikta seveda ni vprašanje spola in spolne usmerjenosti samo po sebi, temveč zahteva po enakopravnosti, ki ogroža razmerja moči. Pa vendar je RKC pred leti – v duhu novih časov – zmogla nekakšno opravičilo ženskam zaradi preteklega zatiranja, medtem ko geje (moške) še naprej zavrača. Čeprav je nekoč ob »čarovnicah« množično sežigala tudi »sodomite«.
Razlog je preprostejši, kot bi se zdelo, in tiči v dogmatski naravi cerkvene doktrine. V Novi zavezi ne najdemo ničesar, kar bi opravičevalo zatiranje ali izključevanje žensk (razen okoliščine, da jih ni bilo med apostoli, zato ni duhovnic), najdemo pa odlomka v dveh pismih, ki to storita glede istospolne seksualnosti. Spisal ju je Savel iz Tarsa, bolj znan kot apostol Pavel.
Navajam ju iz zadnje izdaje standardnega prevoda in dodajam še nekaj drugih prevodov ključnih besed (DAL: Dalmatinov prevod, CHR: Chráskov prevod, EKU: ekumenska izdaja, KJV: King James Version, GNB: Good News Bible, CEV: Contemporary English Version, RUS: ruski prevod, LUT: Luthrov prevod, VUL: Vulgata). Pri drugem pismu navajam samo izdaje, ki tam uporabijo drugačen izraz kot v prvem pismu. (Hvala, biblija.net.)
1 Korintčanom, 6, 9: »Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki [DAL: Kurbarji, KJV: fornicators, GNB, CEV: (the) immoral, RUS: bludniki] ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge [DAL: ty mehki, CHR: mehkuži, EKU: mehkužneži, KJV: effeminate, GNB združi to in naslednjo kategorijo v homosexual perverts, CEV: pervert, RUS: malakii (sic!), LUT: Weichlingen, VUL: molles] ne homoseksualci [DAL: Sodomiterji, CHR: moželežniki, EKU: hotniki moških, KJV: abusers of themselves with mankind, CEV: (who) behaves like a homosexual, RUS: muželožniki, LUT: Knabenschender, VUL: masculorum concubitoribus] ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva. In taki ste bili nekateri. Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili …«
1 Timoteju, 1, 9–10: »Vemo, da je postava dobra, če se je kdo drži postavno [če jo prav uporablja, pravijo drugi prevodi] in če se zaveda, da postava ni dana za pravičnega, ampak za nepostavne, za nepokorne, za brezbožne in grešne, za nesvete in posvetne, za ubijalce očetov in mater, za morilce, za nečistnike [KJV: whoremongers, CEV: sexual perverts], za homoseksualce [KJV: them that defile themselves with mankind, GNB: sexual perverts, CEV: who live as homosexuals], za trgovce z ljudmi, za lažnivce, za krivoprisežnike in za vse drugo, kar nasprotuje zdravemu nauku [CEV: correct teaching].«
Očitno je prevod ključnih besed dovzeten za različne interpretacije. Očitno je tudi, da prevod »homoseksualci« zavaja (v vseh jezikih). Ta izraz (in pojem »homoseksualcev« kot vrste) je nastal v poznem 19. stoletju in nima nobene ustreznice v antiki. V pismih so mišljeni moški, ki imajo spolne odnose z moškimi in so, ustrezno spolnim stereotipom, razdeljeni na pasivne (»ta mehke«, grško malakói) in aktivne udeležence (»moželežnike«, grško ársenokoítai). Prevod »moške vlačuge« za prvega je sicer opisen, a dovolj natančno povzema pomen zaničevanja vrednega pasivnega (»ženskega«) uživanja, ki ga ima izraz malakói. Bili so že poskusi, da bi te besede in to, »kaj je Pavel v resnici mislil«, interpretirali bolj prijazno. A to je nojevska taktika. Narobe, treba jih je videti v vsej njihovi ostrini in potegniti ustrezne sklepe. Poleg tega ni bilo mogoče, kljub vsem poskusom, narobe razumeti izraza ársenokoítai. O tej besedi pravijo, da jo je skoval sam Pavel. Vulgata jo korektno prevede v latinščino kot »tisti, ki ležejo z moškimi« (od tod »moželežniki«). Kar je tu obsojeno in izključeno, je še vedno ravnanje (kaj kdo dela) in ne identiteta (kaj kdo je), a kdo bo bolj zanesljivo tako grešil (in spodbijal moralno avtoriteto RKC) kakor tisti, ki se sami razglašajo za to!
Lahko bi rekli, da je apostol napravil nekoliko prekrivajoča se ad hoc seznama »socialnega dna«, kakor ga je pač videl ali kakor se mu je zdelo primerno. Vizijo evangelijev (Jezus je nabiral učence prav na socialnem dnu) tukaj zamenja neka druga, bolj elitistična vizija. Zvest pa ji ostane v tem, da ne razlikuje med manjšimi in večjimi hudodelstvi (greh je greh). Toda to so že druge teme, bolj zanimive za preučevalce doktrine. Tudi zgodovinskih je nekaj, na primer dvom, ali je citirano pismo Timoteju res napisal njegov učitelj Pavel.
Skratka, današnje cerkveno zavračanje gejev se opira na dve pismi, sestavljeni pred dva tisoč leti v Mali Aziji. Nanju se je skliceval tudi Ratzinger, ko je (še v uradniški funkciji branilca doktrine) oblikoval odklonilno stališče RKC do gejev. To je to. Vsi drugi »argumenti«, na primer govoričenje o tem, kaj je naravno, zgolj za nazaj utemeljujejo stereotipe, ki so s Pavlovo pomočjo postali »zdrav nauk«.
