To v izrojenih slovenskih razmerah sicer ne pomeni, da bodo izginili iz politike, nasprotno. Janša je svojo stranko spremenil v versko sekto, o Bogu pa seveda ni dovoljeno dvomiti, tudi če na ljudi pošilja strele; Pahorju pa je svojo nesposobnost uspelo celo prikazati kot prikupno sleherništvo, postal je predsednik države zaradi podmene, da je pač eden izmed povprečnežev, narcisoidnih nenačelnežev, in ker smo vsi taki, kajne, je logično, da imamo takšne tudi voditelje. Toda Alenka Bratušek po mojem ne bo imela te sreče, da bi njene pomanjkljivosti obveljale za šarmantne; njeni politični dnevi so šteti, do žensk ta dežela ni razvila nikakršne tolerance.

Bratuškova od vsega začetka nekaterih osnovnih stvari ni razumela. Najprej ni razumela, da je za njeno funkcijo ključen odnos z Jankovićem. Namesto da bi ultimativno unovčila dejstvo, da je bila edini joker, ki je Pozitivno Slovenijo po debaklu, ki ga je povzročil Janković, lahko rešil sramote, da po Janševem padcu ne bo zmožna sestaviti koalicije, je igrala na karto hvaležnosti do zamrznjenca v pričakovanju njegovega džentelmenstva. Namesto jasne pogodbe o spoštovanju in nenapadanju natančno do točke, ko bo začel delati zgago, je kot kmečka nevesta odvračala pogled, ko se je, takoj ko je ugotovil, da ga sodstvo pušča pri miru, Janković spet začel peteliniti: prikorakal v parlament, »imel mnenja« kot povsem običajni »član stranke«, »premišljeval« o ponovni kandidaturi za strankarskega predsednika, podprl Mišiča… Mina za mino, bedasto mačistično nagajanje, spodjedanje njene moči, dajanje vetra Janševim naskokom. Janković je za lastne interese očitno pripravljen žrtvovati tako obstoj vlade kot stranke, ne da bi izračunal posledice – stranka, ki mu je vsaj deloma še vedno vzvod za mešanje štren, bo, če bodo volitve predčasne, zanesljivo končala tam, kjer je na prejšnjih Zares. Glas za Zares in glas za Pozitivno Slovenijo je bil »dajmo priložnost drugim«. Te glasove bodo na naslednjih volitvah spet dobili »drugi«.

»Drugi« so seveda vstajniki. Tudi vstaj Alenka Bratušek ni razumela niti v obrisih. Všeč ji je bilo, da so ljudje na ulicah naredili to, česar popolnoma nesposobna opozicija PS/SD, katere del je bila, ni bila zmožna, namreč pokazati s prstom na cesarjevo nago rit. A ko je prišla na oblast, bi jih najraje spet pospravila v škatlo, kar se je nazorno pokazalo pri vpisu fiskalnega pravila v ustavo, pri spremembi referendumske zakonodaje, pri ponižujočem sestanku z vstajniškimi predstavniki, na katerega je povabila tudi desničarsko navijaško skupino, in pri spremembi zakonodaje o pravicah nenapovedanih protestov; v vrsti izrazito antidemokratičnih ukrepov. Niti za trenutek je ni prešinilo, da bi tudi za svoje politično preživetje morala v projekte vključiti najprodornejše posameznike, ki so med vstajami artikulirali bistvene probleme družbe in njene rešitve.

Namesto tega – je v vladni kabinet potegnila Mišiča… Bog pomagaj, res. Ki je že aprila prav nedolžno povedal, da bi bil rad direktorček. Ne svoje firmice, ne. Ene veeeelike, državne firme, Luke Koper. Ni zastrigla z ušesi, ni rekla, hej, čakaj malo, dečko, ne se zafrkavat, jaz ob prevzemu oblasti pompozno o nesprejemljivosti političnega kadrovanja prejšnje vlade, ti pa, iz moje stranke, iz mojega kabineta v državno firmo, ki jo nadzira državni Sod? Ne, ni ga postavila v kot, ga takoj odslovila s sekretarskega mesta, tako kot še sredi poletja ni razumela, kakšno bombo ji je ta dečko podtaknil, kako spretno je kačica v njenem naročju pletla mrežo, iz katere skorajda ne more pasti. Ni razumela ali pa je podcenjevala javnost – že spet? Ni videla, kako perverzno je Mišič najprej uporabil svoje politične naveze, nato pa s prstom pokazal na politične naveze tistih, ki so mu skušali raztrgati njegove? Kajti seveda je res, da so se na koncu vendarle oglasili ona in vsi koalicijski politiki, in seveda je res, da je bil »okužen« že Sod, ki je sploh imenoval predsednika nadzornega sveta Luke Koper, ki je na koncu s slepilnim manevrom ustoličil Mišiča, tako kot je bil okužen nadzorni svet, ki ni predpisal poštenega razpisa in že s to »priredbo« omogočil kuhinjo, pa Erjavčevo prostodušno priznanje, da je »svojemu« članu NS zagrozil, da naj glasuje proti, pa sedanje mrzlično (ali zgolj navidezno?) iskanje možnosti za odpoklic Mišiča, preden…

In ob vsej tej šlamastiki, ki ji ni videti konca in bi jo znal napovedati vsak otrok, le slovenska vlada je ni videla prihajati, si predsednica vlade obeta, da bodo državljani požrli njene jesenske »neljube« ukrepe. Krizni davek, zemljiški davek, zmanjšanje plač v javnem sektorju, sesutje javnega zdravstva… Da bodo ljudje kupili »argument« predsednikov koalicijskih strank, da je Mišič sicer res katastrofa, da pa, oprostite, drage državljanke in državljani, živimo v tako težkih časih, da je nezdružljivost političnih in upravnih gospodarskih funkcij le občasno razkošje. Da je ta higienski minimum, ta abeceda politične poštenosti le prikladna fraza za politične govore, sicer pa se nanjo lahko vsa politika podela vsakič, ko ima drugačne interese ali ko nam trda prede zaradi »trojke«? Je »trojka« zdaj postala alibi za vse nemoralne rabote te garniture? Je trojka od Bratuškove zahtevala netransparentno imenovanje politikov na direktorska mesta, ali trojka od Slovenije zahteva, da politiki prevzamejo vodstvena mesta v gospodarstvu? Da naj se izigravajo postopki, manipulira zdaj z legalnostjo, zdaj z legitimnostjo?

Jesen prihaja, kot pribito.