Cerar je na volitve zanesljivo šel v upanju, da pride v vlado, verjamem, da z najbolj častnimi nameni. Da bi vlado tudi sestavljal in vodil, pa gotovo ni mislil, verjetno se je prej videl kot kakšna koalicijska vest. Uspeh ga ja pahnil v neznosen položaj, to mu moramo vsi priznati in do tu ima vse naše razumevanje. Pripadlo mu je skoraj več poslanskih in ministrskih mest, kot je imela SMC članov, ki jih je v naglici napaberkoval z vseh vetrov, predvsem iz vrst politično neomadeževanih izobražencev, s čimer je poskušal zagotoviti dvig sramotno nizke politične ravni, ki so jo v parlamentu od osamosvojitve naprej zasejali polinteligenti.
Tisto, česar ni vedel, pa je, da izobrazba sama po sebi ne prinaša ne političnega profila in talenta ne razumevanja izjemno široke palete problematik, s katerimi se politika mora soočati. In ravno v tem je razlika med izobražencem in intelektualcem – prvi je zgolj izobražen na svojem področju, drugi zna brati svet, zna misliti razmerja, razumeti kontekste, zna definirati, kaj je nedotakljivo v humanističnem in demokratičnem smislu, kaj pa je lahko predmet pogajanj; če kdo, potem novinarji poznamo to izjemno pomembno razliko, ki se nam kaže skozi intervjuje. Namesto jasne orientiranosti v zapletenih razmerah in preciziranja namer, njihove legitimnosti in načina izvajanja smo prav na predstavitvah ministrov prepogosto slišali le nedomišljene nebuloze in ne tehtnega mišljenja.
Da bi bila ironija popolna, med njimi ni bilo prav tistega člana SMC, tistega nesojenega ministra in zdaj tudi že bivšega člana SMC, ki je bil poleg Mramorja in Klemenčiča edini javno zares preverjen, veliko bolj kot M. C., Bojana Dobovška. Ta je ob neštetih priložnostih pokazal poznavanje različnih problematik in tudi zmožnost širšega sociološkega in lateralnega mišljenja. S tem ko je Cerar namesto Dobovška za notranjo ministrico imenoval polartikulirano neznanko, je naredil to, kar je Pahor z imenovanjem Borisa Štefaneca na čelo protikorupcijske komisije: razveljavil je pomen inštitucije. Cerar se je s tem pokazal za majhnega: odrinil je notranjega kritika, ki bi mu nastavljal ogledalo, ker mu je bil pomembnejši »mir« kot kakovostno merjenje idej.
A za M. C. ni miru. Ko te dni opeva privatizacijo in omenja trojko, razlog morda ni njegova prava, prej pod »vrednotami« skrita neoliberalna politična agenda, ampak tisto šepetanje, ki ga je te dni slišati iz vladnih špranj, namreč, da je Alenka Bratušek v financah pustila še eno skrito, a globoko finančno luknjo. Če to drži, potem je Cerar dvakrat zadavljen: najprej zato, ker bo moral sanirati še to luknjo (sanirati pa pomeni le zadaviti javno porabo), drugič pa zato, ker si z reševanjem prav te A. B., ki mu je v predalu pustila mino, že lep čas sam spodkopava kredibilnost in načelnost pred javnostjo. In to v imenu državotvornosti ali, po domače, strahu pred Brusljem. Za kako hud strah gre, nam kažejo besede Milana Brgleza o obstoju dveh etik, ene naše, zaradi katere SMC Bratuškove ni spustila v vlado, in druge bruseljske, ki je očitno lahko popolnoma nenačelna, a se ji mora vlada ukloniti: »Položaj, ki ga je v evropski komisiji Alenka Bratušek dobila, je zelo pomemben. In še – v mednarodnih odnosih veljajo malce drugačna pravila in drugačna etika kot znotraj držav. Predvsem pa si v mednarodnih odnosih neobičajne poteze držav druge države in akterji zelo zelo dolgo zapomnijo. To velja še posebej za male države. Cena, ki jo lahko država na dolgi rok plača zaradi enega nepremišljenega dejanja, je lahko izredno visoka.«
Kakšna dikcija! »Akterji si zelo zelo dolgo zapomnijo… mala država… cena je lahko izredno visoka…« Ljubi Jezus, tako govorijo otroci o hudobni učiteljici ali zaporniki o sadističnem pazniku, ne pa predsednik državnega zbora suverene države!
Zdaj smo torej tam: ob prvem orehu si je SMC že polomila zobe načelnosti, ki jih je kazala na predvolilnih plakatih. In smo tudi tam: popolna nesuverenost in klecavost že v odločanju o v resnici tako obrobni zadevi, kot je imenovanje komisarja. Na to, da si »akterji« morda najbolj zapomnijo ravno to večno klečeplaznost male slovenske politike, ki si dovoli zunanji diktat tudi pri nacionalnih odločitvah par excellence, očitno niso pomislili. Niti takrat ne, ko smo izvedeli, da so Bratuškovi v Bruslju gladko povedali, da njen slovenski vodja kabineta to tam pač ne bo, in so ji »obesili« kar Nemca, ki je služil prejšnjemu komisarju? Tako se torej z vsako novo potezo Cerar bolj zapleza: Bruslju sporoča, da bodo AB požegnali, nam zatrjuje, da je to neizbežno, ker A. B. pač ni pravočasno našla poštnega nabiralnika, sebi pa zamolčuje dejstvo, da ima vlada v vsakem trenutku ves čas mandata možnost svojega predstavnika odpoklicati, če presodi, da je neustrezen. Če si upa presoditi.