Kljub dobro razvitim in močnim institucijam, ki naj bi predstavljale mehanizme za ohranjanje demokratičnih načel, pa nam gredo stvari narobe v temeljih, kakor kaže primer izginulih referendumskih podpisov. Na mestu je sum, da niso bili izgubljeni, zato bomo z zanimanjem čakali na izsledke preiskave. Izginotje podpisov, ki najbrž niso izpuhteli, je skrb vzbujajoče, saj kaže na to, da so nekateri akterji začeli uporabljati nenavadne načine delovanja, za preprečevanje katerih doslej sploh niso bili potrebni varnostni mehanizmi. Zadostovalo je zaupanje, da se podpisi na poti iz državnega zbora na ministrstvo ne bodo izgubili, da nikomur ne bo niti prišlo na misel, da bi jih izmaknil, da jih na ministrstvo ni treba peljati v oklepnem vozilu v spremstvu specialne enote policije in da jih pred tem ni bilo treba skenirati in za vsak primer še posredovati po elektronski poti. Razprave o tem, da bi moral državni zbor sprejeti dodatne ukrepe za varnost pretoka dokumentov med različnimi državnimi institucijami, ne kažejo toliko na nepripravljenost državnega zbora na tovrstne situacije, ampak opozarjajo na stanje, ki takšne varnostne ukrepe sploh zahteva. Ko bodo referendumske podpise začeli z enega konca mesta na drugega prevažati v oklepnem vozilu, bomo lahko skrajno zaskrbljeni.
Dogajanje pa znova odpira znana vprašanja o smiselnosti referendumov. Kot je bilo že večkrat zapisano, je referendum skrajno sredstvo, primerno samo za odločanje o ključnih državniških vprašanjih, na katera je mogoče odgovoriti z da ali ne, ne pa za odločanje o zapletenih strokovnih tematikah, ki zahtevajo pogajanja, kompromis ali iskanje kompleksnih rešitev. Točno tak je tudi primer referenduma o slovenskem državnem holdingu. V čem je pomen slovenskega državnega holdinga, ve morda nekaj ljudi na finančnem ministrstvu, peščica poslancev (zagotovo ne vsi) in nekaj zainteresiranih ekonomistov. Odločanje o tem vprašanju na referendumu je popoln nesmisel, zato so nadaljnji pogovori in poskusi zbližanja stališč najprimernejši način za naslovitev te situacije.
Že zdaj je vsaj za enega od referendumov – o slovenskem državnem holdingu – očitno, da bo o njegovi dopustnosti odločalo ustavno sodišče. Z zanimanjem pričakujemo ustavnosodno odločitev na to temo. Ustavno sodišče je že dopustilo nesprejemljivi referendum o družinskem zakoniku, prav tako referendum o pokojninski reformi (ta je bil v izhodišču izgubljen, saj je bilo jasno, da bodo prebivalci glasovali v luči svojih ozkih interesov, usmerjenih v čimprejšnjo upokojitev). Razloge, da bi ustavno sodišče referendum o slovenskem državnem holdingu preprečilo, ker bi ta lahko povzročil protiustavne posledice, si težko predstavljamo, saj gre izključno za ekonomsko odločitev o načinu upravljanja premoženja v lasti države. Poleg tega, da bo našlo prepričljive razloge, pa bo moralo ustavno sodišče izkazati predvsem izjemno pazljivost pri zagotavljanju konsistentnosti svojih lastnih odločitev na referendumskem področju.
Novih referendumov, ki jih zahtevajo poslanci, si ne gre želeti. Ali se s posameznim ukrepom, nad katerim visi referendum, strinjamo ali ne, pri tem nima nobenega pomena. Če je določeno vprašanje tako velikega pomena, da je o njem treba odločati na referendumu, potem je zahtevano število podpisov državljanov povsem ustrezen mehanizem za vložitev zahteve. Poslanski podpisi se za zahtevanje referendumov uporabljajo preveč lahkotno. S tem bi se morali strinjati tudi tisti, ki ne podpirajo ustanovitve slovenskega državnega holdinga. Razlogi za to so načelni. Če menimo, da je krog predlagateljev preširok, moramo tako meniti tudi takrat, ko nasprotujemo izpodbijani rešitvi. Le na tak način lahko presežemo svoje partikularne dnevnopolitične interese in pripravimo ustreznejšo ureditev.
Medtem ko smo na nekaterih področjih, kot je na primer dostop do informacij javnega značaja ali preventivno delovanje na področju korupcije, vzpostavili kompleksne mehanizme za nadzor in izvajanje zakonodaje, nas to delo na področju referendumov še čaka. To področje nam je popolnoma in namerno ušlo iz rok, kar seveda ni nobeno naključje, saj se politični akterji zavedajo, da so referendumi lahko njihovo močno orožje za mešanje kart, izsiljevanje političnih nasprotnikov in nabiranje političnih točk, čemur pa niso in ne bi smeli biti namenjeni.
Ko smo že ravno sredi predsedniških volitev, lahko obudimo pozabljeno referendumsko zgodbo, povezano z enim od predsedniških kandidatov: zmagovalec prvega kroga volitev Borut Pahor je pred leti prispeval enega glavnih črnih madežev v referendumski preteklosti Slovenije. Kot predsednik državnega zbora je leta 2004 zamudil rok za vložitev zahteve, naj ustavno sodišče ugotovi, ali bi referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih povzročil protiustavne posledice. Rok je bil zamujen za en dan, referendum razpisan, posledice grozljive, krivice pa še danes niso popravljene. Izvedeni referendum je bil kot palica porinjen v kolesje, ki se je leta 1999 ob prvi odločbi ustavnega sodišča o izbrisanih začelo vrteti v smeri poprave krivic. Referendum je bistveno podaljšal čas odlašanja s popravo krivic, kar pa je tudi eden ključnih razlogov za ostrino v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice.
Dr. Neža Kogovšek Šalamon je pravnica in direktorica Mirovnega inštituta.
