Uporabljajo tehnologijo, ki sta jo razvila Apple in Microsoft. Tako kot vsaka druga civilizacija na svetu so morali tudi oni razrešiti dilemo med okni in osx. mac ali pc? Usodne odločitve našega časa. Iphone ali android? Zdi se, da uporabljajo oboje. In tako kot vsi drugi grejo potem na twitter in facebook. Glave režejo v angleščini, univerzalnem jeziku virtualnega sveta. Nekaj liberalizma v kalifatu je. Želijo biti člani socialnih mrež, lastniki socialnih mrež pa se obnašajo tako kot avtoritarni Kitajci in jim onemogočajo dostop. Z zelo moderno tehnologijo nam prodajajo srednjeveško sliko svoje družbe, v kateri vlada en sam bog. In pri tem so bolj domiselni in učinkoviti od svojih zahodnih kolegov iz 21. stoletja. Kot bi bil facebook izumljen za srednji vek. Ampak v resnici so zelo sodoben fenomen in proizvajajo imitatorje. Ameriška vojska je takoj po prvih napadih objavila sliko novega lovca f-22, ki so ga prvič uporabili v vojni, z njim napadli Sirijo in takoj dali slike na twitter@DeptofDefence. Pokazali so fotografiji v visoki resoluciji, ki kažeta dve zgradbi pred bombardiranjem in ruševine po njem. Razvoj f-22 je stal 70 milijard dolarjev. Sporočilo je jasno. »Vi z nožem za pet evrov režete glave našim novinarjem? Mi z letalom za 140 milijonov dolarjev iz zraka pozdravljamo vašo mamo.«
Kalifat in zavezniki proti njemu govorijo isti jezik, vsi razumejo vse. Uporabljajo enako orožje in enako zastraševalno tehniko. Razen če verjamemo, da je bombardiranje bolj ugledna oblika ubijanja od rezanja glav. Skupaj smo del enega samega velikega sveta. Ni čudno, da smo Slovenci brez resne razprave vstopili v koalicijo.
Ta prepletenost ni tako neobičajna, kot se zdi, in ni tako oddaljena, kot bi pričakovali. Zahod in vzhod od leta 1991, od prve ameriške invazije na Irak, drug drugemu dopovedujeta, čigav bog je večji. Leto 1991 je mejnik samo, če imamo slab spomin. V tesnem objemu z Orientom smo bistveno dlje, kot bi pričakovali. Je tudi bistveno bližje. Če hočemo razumeti svojo intimno zvezo z njim, ni treba dlje od Sarajeva. Stopiti moramo do Baščaršije, do starega turškega dela mesta in se usesti na stopnice pod starodavno leseno otomansko fontano Sebilj. Od tam se pogled usmeri na levo do iranske trgovine, kjer prodajajo numi basre, na soncu posušene limete iz šiitskega mesta Basra na jugu Iraka in riž s Kaspijskega morja. Za trgovinami z ročno izdelanimi arabskimi svetilkami, začimbami in preprogami se v senci minaretov sveti zgradba mestnega sveta. To je biser otomanske arhitekture, ki od zunaj močno spominja na džamijo Al Rifai v Kairu, kjer sta pokopana zadnji egiptovski kralj Faruk in zadnji iranski šah Reza Pahlavi. Takšno pokrajino si lahko zamisli samo orientalna domišljija.
»Ni slaba kopija starega Orienta,« sem prejšnji konec tedna v Sarajevu rekel Ahmedu Buriću, pesniku, ki v svoji poeziji na macbooku riše duhovne zemljevide modernega sveta. »Še posebej če upoštevaš, da jo je zgradil Čeh.« Po naročilu urbanista Karla Paržika je stavbo skupščine zgradil češki arhitekt Aleksander Vitek.
Ahmed je bil zgrožen nad takšno potvorbo zgodovine.
»Vitek ni bil Čeh,« me je ostro zavrnil. »Bil je Slovak. Čeh je bil Paržik.«
Zgradbo je naročil avstrijski minister Benjamin Kalaj, ki je po prihodu avstrijskega imperija v Bosno iz Sarajeva naredil eno od prestolnic imperija. Vzhodni del mesta je hotel imeti v otomanskem slogu, zahodnega pa v evropskem. Češkemu arhitektu Pražiku je naročil gradnjo aškenazijske sinagoge, pravoslavne cerkve, šole za sodnike šeriatskega prava, muzej in hotel Evropo. Baščaršijo je zaupal Vitku, ki je v arabskem slogu zgradil zgradbo mestnega sveta in tudi otomansko fontano Sebilj. Fajansa je Madžarska. Turško Sarajevo je produkt srednjeevropskih predstav o Orientu.
»To deluje še danes,« je rekel Burić. »Vse trgovine na Baščaršiji so kupili muslimanski begunci iz Sandžaka, ki so kulturno Srbi in nimajo nobenega smisla za vero. So pa dobri poslovneži in v Istanbulu kupujejo blago, ki ga tukaj prodajajo. Vsi sarajevski spominki so narejeni v Turčiji, vse matere božje v Međugorju pa na Kitajskem.«
Zato se turisti tako dobro počutijo v Sarajevu. Prišli so v mesto, ki je narejeno po zakonih češke in slovaške domišljije pod avstrijsko upravo. Trgovci jim z veseljem nazaj prodajajo njihove lastne fantazije. Ko pridejo domov, se potem pritožujejo, da se je Sarajevo po vojni popolnoma islamiziralo, vse ženske so pokrite, na Baščaršiji pa ni mogoče kupiti piva.
To deluje tudi na veliko. Abu Bakr Al Bagdadi je z nekaj videoposnetki na youtubu premaknil največje vojske sveta, ki sedaj nad nebom kalifata znova lovijo svoje fantazije in rušijo zgradbe. Potem znova sledi obnova v historičnem slogu.
