Film je izvrstna, realistična, a hkrati za tiste, ki še pomnimo, tudi zelo komična slika socialističnega rituala, kjer je razprava zgolj krinka za vnaprej sprejeto odločitev na vrhu, kjer to vsi vedo in se večina zato previdno »glajhšalta«, ne glede na to, kaj v resnici misli.
A ta jasni zgodovinski in politični kontekst ni do konca zavezujoč, film ima namreč tudi neko univerzalno in aktualno komponento, ki kaže, kako poteka skupinsko odločanje povsod, kjer demokratičnost mnenj zamenja nenačelno barantanje, nizanje česar koli, kar služi zmagi večinskega mnenja, ko so dovoljena namigovanja in pogledi posvečenih v stilu »o tem smo že govorili« ali »o tem bomo govorili kasneje«, ki izključujejo neposvečene. Za argumentativnost odločanja sprememba režima ne zadošča, za to so potrebna desetletja nove politične, družbene in osebne kulture, ki se počasi in težko izgrajuje in veliko lažje razgrajuje, takoj ko se spremenita družbeni in ekonomski model.
Poznavalci pravijo, da je eden najhujših stranskih učinkov naše privatizacije izguba kapitala znanja, ki so ga premogli zaposleni. Šef je nenadoma postal bog, še posebej če je bil nov, in vsak nov je na novo hotel biti bog, četudi o tovarni ni imel pojma; na položaje so se zavihteli vsakršni zviteži in analfabeti, vsi v tej ali oni spregi. Izgubili so se tako preverjeni načini vodenja in prodaje kot znanje na nižjih ravneh proizvodnje. V času, ko so napredni modeli uspešno uvajali široke odločevalne platforme in konkurenčnost idej na njih, smo mi padli deset stopnic nazaj, v zabito samovlado vsakogar, ki si je prigrabil položaj, in ta model vztraja še danes. So kulture, kjer se dobljena moč razume kot veliko breme odgovornosti do lastnika, do zaposlenih, do kupca izdelkov in do družbe. Naša kultura ni takšna, ne goji posvetovanja s tistimi, ki vedo, ampak z onimi, ki mislijo isto, prevladuje kultura, ko vsak, ki za pet minut postane šef, nenadoma uvidi višje razloge za svoj neprizivni prav. Tudi takrat, ko mu trg že zdavnaj pove, da je passe.
Kot v železnih poljskih časih tudi danes, v neoliberalnem modelu, nikoli ne gre zgolj za »goli« razmislek o problemu, ampak za razmerje moči in za zapletene, a nevidne osebne povezave, skrite emocionalne vzgibe, frustracije, strah pred izgubo položaja, naklonjenosti in maščevanja nadrejenega, in tu se sproži tisti nevidni skupinski fluid čredice, ki varno meketa isto melodijo. Tudi s pomočjo neopaznega premeščanja problema in vnašanja topik, ki nimajo zveze z zarjavelimi stroji ali slabimi izdelki, ki so prileteli iz njega. Nobena samoprevara, ki daje skupinici občutek, da so odločali pošteno, ni odveč, in nobeno prirejanje meril ni sporno, če se z njim strinja večina.
A najbolj zabaven je pravzaprav konec Srečnega konca. Po glasovanju namreč udeleženci sestanka vstanejo, se začnejo smejati in inženir reče: »Skoraj bi že verjel, da sem kriv.«
Kako? To torej ni bil čisto zaresen dokumentarec? Ne, je pojasnil avtor po koncu projekcije, nobena partijska celica mu ni dovolila snemanja, zato so se v centru za usposabljanje vodilnih kadrov dogovorili za »igro«. Toda: avtor je bodočim kadrom le razdelil vloge, ni jim sugeriral, kaj naj govorijo, kakšne argumente naj uporabijo. In vendar so se obnašali popolnoma predvidljivo, obnašali so se skorajda bolj partijsko od partije! Če bi namreč partija Losinskemu dovolila snemati, bi gotovo zelo pazila, da ne bi zdrknili čisto na dno, gotovo bi se skušala predstaviti kot korektna, a zdrsa se je tako hudo bala, da snemanja raje ni dovolila. Šele v tem sproščenem kontekstu inscenacije se je torej pokazalo, da je želja po iskanju krivca in ugajanju gospodarju povsem ponotranjena, šele v igri so odigrali resnico moči skupine nad posameznikom in resnico ideologije. Ki ni nikoli zgolj frontalna, ne deluje zgolj nasilno, ampak se ljudem zaleze pod kožo neopazno in postopoma, postopoma začnejo uporabljati njen jezik in njene metode, postopoma zamre občutek za to, kaj je dopustno in kaj ne, kaj je poštena razprava in kaj manipulacija, kaj zasebna averzija ali naklonjenost, kaj stvarna presoja, kaj pa obračun in izničenje človeka in njegovega znanja.
