V času Hosnija Mubaraka in v času Mohameda Mursija je iluzijo izhoda ponujal Egipt. Mubarak je lovil ravnotežje med vojno in mirom ter Palestince uporabljal kot konvertibilno valuto. Ameriške tanke in helikopterje je plačal z diplomatskimi posredovanji, ki so vedno znova pripeljala do sporazuma o prekinitvi sovražnosti in ohranitvi blokade. Nobeden od njih se potem ni uspešno realiziral, vendar je bilo Mubaraku res všeč biti velik in vpliven državnik. Še posebno, ker je z leti postajalo vse bolj očitno, kako zelo majhen politik je. Nominalno je bil Mubarakov Egipt zaveznik Palestincev. Državno vodstvo pa se je bistveno bolje razumelo z izraelskimi politiki in obveščevalnimi službami kot z Jaserjem Arafatom. Hamas je bil na seznamu sovražnikov, ker je bil v zavezništvu z egiptovskimi muslimanskimi brati, ki so hoteli zrušiti Mubarakov režim. Ko je Hamas leta 2006 zmagal na palestinskih volitvah in leta 2007 v Gazi vojaško vrgel z oblasti ostanke Arafatove uprave, so egiptovske varnostne sile zaprle mejo in veliko bolj navdušeno sodelovale z izraelskimi kolegi kot pa z mračno Hamasovo policijo v črnih Toyotinih poltovornjakih.
Leta 2012 je v Egiptu priložnost dobil muslimanski brat Mohamed Mursi. Njegova organizacija je bila zgodovinsko smrtni sovražnik Izraela in krvni sorodnik Hamasa. Hamas je palestinski odvod muslimanskih bratov, odporniška organizacija, ki je Arafatov panarabski nacionalizem zamenjala s političnim islamom kot strankarsko ideologijo. Ko je prišlo do obstreljevanja med Izraelom in Hamasom, je Mursi najprej samo gledal in spuščal glasove solidarnosti s Palestinci. Ni pa mu padlo na pamet, da bi na široko odprl mejo ali dal vojaško podporo Palestincem. Kljub samomorilskim napadom so muslimanski brati zadržani do samomora. Posredovati je moral, ko je število mrtvih Palestincev naraslo na 115, na izraelski strani pa so bili trije mrtvi. Ameriška zunanja ministrica je bila Hillary Clinton, ki je Mursiju dala status mednarodnega političnega igralca. In Mursi se je na veliko presenečenje vseh obnesel. Zaveznike je prepričal, da so nehali v prazno izstreljevati rakete, Izraelce pa, da politična retorika ne pomeni neposredne sovražnosti ali popolne neodzivnosti v zunanji politiki.
Državni udar Abdula Fataha Al Sisija v Egiptu je karte ponovno postavil na neznano mizo. Za Al Sisija je Hamas del teroristične organizacije Muslimanska bratovščina, ki je od njegovega udara v Egiptu nezakonito banditsko gibanje. V poldrugem letu vladanja je pobil več Egipčanov kot Izrael Palestincev. Al Sisi na dolgoletne zaporne kazni obsoja tudi tuje novinarje, ki samo intervjuvajajo muslimanske brate, z Izraelom pa ga druži skupni interes preprečevanja širitve spopada iz Gaze na Sinaj. Biti sovražnik Muslimanske bratovščine in odkrit zaveznik Izraela hkrati pa je za egiptovskega politika pogubno. Ubila bi ga njegova lastna garda.
V trenutku ko se je število ubitih Palestincev približalo 200, na izraelski strani pa je padla prva žrtev Hamasovih raket, je Al Sisi nastopil kot posrednik. Zgrešil je sogovornika. Namesto s Hamasom v Gazi se je pogajal s Fatahom v Ramali in kot posrednik propadel. Hamas je sporazum zavrnil, ker so mu ga pozabili poslati, Izrael ga je sprejel. Po šestih urah se je ubijanje nadaljevalo do naslednjega diplomatskega spektakla. Al Sisi ne more mednarodne kariere začeti s tem, da je bil Mursi uspešnejši predsednik od njega.
Sporazume sklepajo trije zanimivi partnerji. Hamas je nekoč zmagal na volitvah s programom upora proti okupaciji in v enem letu zdrknil na raven korumpirane polvojaške versko blazne oblasti. Namesto z rezistenco in življenjskimi interesi prebivalstva so se ukvarjali z žensko modo, količino dovoljenega alkohola v pijačah, zaščito muslimanskih vrednot, tihotapljenjem cementa, zdravil in cigaret ter zatiranjem lastnih ljudi. Izrael z ekonomsko blokado in vojaškim obročem počne enako, le da na veliko bolj demokratičen in učinkovit način. Vendar naracija o nedolžnih žrtvah in čistih junakih ne prepriča več. Tudi izraelski zavezniki morajo ugotavljati, da je to rasistična država, ki je vzpostavila sistem apartheida po vzoru Južne Afrike, in da ob tem zbledi vse drugo, kar Izrael dela za zanimivo državo. Palestince bi najraje pobili, vendar ne morejo pobiti vseh, vsaj ne vseh naenkrat.
Egipt je ponovno vojaška diktatura s silovito vojsko, ki drži v pokorščini sto milijonov Egipčanov in ne zna nič drugega. Do Muslimanske bratovščine ima diktatura enake ambicije kot Izrael do Palestincev.
Ko se ti pogajalci srečajo, ne potrebujejo prevajalca. Vsi govorijo isti jezik in razumejo drugi druge. Pobili bi vse nasprotnike, vendar ne morejo pobiti vseh hkrati. To je problematičen temelj za mir. V Evropi bolj ali manj drži od druge svetovne vojne naprej. Pogoj zanj je brezpogojna kapitulacija. Do te pa ne pride s pogajanji. Pripravite robčke.
