Časi so bili tedaj pač že takšni, da pripadnost politični opciji ni bila edini kriterij za vodstvene položaje v družbi. Od novicev v njej se je pričakovalo odlične šolske rezultate in akademske naslove za utrjevanje ugleda, bližnjice pa so bile dobrodošle pri predanih kadrih, ki so sistem utrjevali. Kam je to pripeljalo, ni treba posebej razlagati, tisto, kar je vznemirljivo, je, da s praktično izkušnjo tako imenovane negativne kadrovske selekcije nismo sposobni prepoznati širšega nadaljevanja njenih vzorcev, ampak smo pripravljeni verjeti, da je mogoče diplomirati s kratkimi postanki na bruseljskem letališču. Dejstvo je namreč, da bi lahko bila Alenka Bratušek idealna kandidatka za evropsko komisarko s svojim hitrim tečajem vladanja po vzoru »iz birokratske hoste na oblast«, a je pomenljivo pogorela, medtem ko je Violeta Bulc očitno doktorirala iz politike na kratkem sprehodu z ministrstva brez listnice do evropske komisije in se s tem presenetljivo prikupila tukajšnji javnosti ter utrdila sistem kadrovanja v Bruslju. Ta poleg bližnjic, na katerih se je predvsem po zaslugi domačih polenašev spotaknila AB, za kamuflažo pogoltne tudi »odličnost«, ki jo je v Bulčevi za Cerarjem nemudoma prepoznal še Juncker in na koncu še evroposlanci, vsi prepričani, da je na dveh ali treh vladnih sestankih diplomirala iz hoje po politični žerjavici in celo magistrirala na naši prometni infrastrukturi, ki ji bo celo prinesla čudežno ozdravljenje.
A ne bodimo krivični. Sploh ne gre za Violeto Bulc kot tudi ne za druge osebe od samega Junckerja prek Tuska in Mogherinijeve do zadnjega komisarja iz osemindvajseterice evropskih držav, ki bodo predstavljali bruseljsko birokratsko smetano v naslednjih letih. Na delu je sistem, ki se je dodobra sfižil, postal sam sebi namen in si zato poleg bližnjic, ki so postale strankarska domena in je zaradi njih kljub vloženemu trudu izpadla Fajonova, izmišlja »odličnost«, v kateri na parlamentarnih odborih pred nevedneži opravljajo izpite enaki nevedneži, ki bodo praviloma na koncu skupaj marionete v rokah številnih tamkajšnjih lobistov. Po karizmatičnem Delorsu je namreč Santerjeva komisarska ekipa s pomanjkljivim občutkom za odgovornost in velikim občutkom za korporativne interese sprožila tektonski premik, ki je spodmaknil temelje začete naravne federalizacije stare celine, posledično pa je evropska zgradba z neuspešnim ustavnim poskusom in kasnejšo nekonsistentno lizbonsko pogodbo polna razpok, ki grozijo, da ne bodo prenesle močnejšega potresa, ker so podporna pleča davkoplačevalcev iztrošena zaradi napačnega odziva na finančno in gospodarsko krizo od leta 2008.
Evropa, ki jo je leta 2002 ameriški obrambni minister Rumsfeld razdelil na okorno staro in dinamično novo, pripravljeno na washingtonske avanture, je bila dve leti kasneje v evforiji tako zaradi velikega širitvenega poka kot zaradi dogovorjene ustave navzven še kar homogenizirane naddržave z okoli 480 milijoni prebivalcev. Čeprav iskanje predsednika komisije združene stare celine z le nekaj sivimi pegami formalno ni bilo vezano na izid volitev v evropski parlament, je slednji tedaj izkoristil niško pogodbo ter pravkar podpisano (in nikoli uveljavljeno) ustavo in pokazal svoje nove mišice. Državni voditelji, zbrani v svetu EU, niso bili več zavezani soglasju glede prvega moža, njihov razdor pa so parlamentarci uspešno nadgradili z diktatom Joseju Manuelu Barrosu pri sestavljanju njegove prve in nato tudi druge komisarske ekipe. Posledično smo dobili kvaziparlamentarizem, ki s Santerjevim sonarodnjakom Junckerjem obeta, da bo ostal podobno nefunkcionalen, kot je bil v Barrosovem desetletju, v katerem je EU, povečana še za dve članici, postala vse bolj obroben igralec v svetu in vse bolj deluje kot nekakšen privesek ZDA, namesto da bi z vsemi svojimi razširjenimi potenciali postala enakovreden, če ne že prevladujoč partner na večini področij z izjemo vojaškega. To pa za Evropo, rešeno imperialnih ambicij, tako ne more biti neka prioriteta, prej breme, čeprav nas vojni hujskači trenutno prepričujejo o nasprotnem.
Unija bi bila uspešna, če bi razumela dve stvari, namreč da je njena (nacionalna) federalizacija zamujen projekt, njena kohezija pa nuja, ki zahteva nadnacionalno izvršno telo z ustreznim nadzorom iz nabora sodobnih demokratičnih inštitucij od parlamenta prek sodišč do sedme sile. V Junckerjevi ekipi je po nacionalnem ključu in ne potrebah kohezije izbranih 21 novincev in sedmerica z dosedanjimi komisarskimi izkušnjami, a vsa s premešanimi resorji. Njihov opravljen izpit pred parlamentarci ne zagotavlja, da jih žejne čez vodo ne bodo vodili prekaljeni lobisti, obeta pa, da bomo znova drago plačali njihove hitre tečaje vladanja.
