Po eni strani je skoraj 45 odstotkov za neodvisnost vseeno presenetljiv izkupiček. Najprej zato, ker se je v manj kot štiridesetih letih za zamisel o škotski državi ogrelo izjemno veliko ljudi. Še leta 1979 je moral britanski parlament razveljaviti že sprejeto zakonodajo le o vzpostavitvi škotskega parlamenta. Na referendumu se je namreč zanj ogrelo bistveno manj kot 40 odstotkov volilnih upravičencev, kar je bila spodnja meja, da bi zakon obveljal. Osemnajst let pozneje se je tehtnica že prevesila krepko v prid samostojnemu škotskemu predstavniškemu telesu, še sedemnajst let kasneje se je zdela mogoča popolna osamosvojitev.
Po drugi strani tak razvoj preseneča iz zgodovinskih razlogov. Iz bolj odmaknjene davnine so sicer praske med Anglijo in Škotsko legendarne, vključno s tem, da sta državi med velikim zahodnim razkolom ob koncu 14. stoletja priznavali vsaka svojega papeža, Angleži rimskega in Škoti avignonskega. Toda angleško-škotska unija, za katero so bili temelji položeni leta 1603, bi lahko vsaj na prvi pogled veljala za zgledno. Če je bil start v zloveščem znamenju precedenčne usmrtitve škotske kraljice Marije Stuart, v imenu katere sta v naslednjih stoletjih glavi izgubila še njen angleški kolega Karel I. in Francoz Ludvik XVI., se je njen sin Jakob VI. hitro potolažil, ko je škotski kroni kot Jakob I. dodal še angleško. Nekoliko poenostavljeno bi rekli, da je škotska dinastija izvedla prevzem Anglije. Zato so bili naseljenci iz Škotske tisti, ki so bili v prvih vrstah »preurejanja razmer« v irskem Ulstru po neuspelem uporu preostale domače irske aristokracije, medtem ko so njihovi potomci danes v prvih vrstah boja za nedeljivost Združenega kraljestva na Severnem Irskem. Predvsem je treba poudariti, da je bil angleško-škotski odnos praviloma temeljito drugačen od angleško-irskega, če seveda nimamo v mislih tanke zgornje angloirske plasti. Če so katoliški prebivalci Irske v teoriji in praksi doživljali usodo drugorazrednih »umazancev«, so veljali Škoti tudi po tistem, ko je zgolj iz zveze kron leta 1707 nastala poenotena Velika Britanija, prejkone za partnerje. Mimogrede: unija je bila zapečatena še pod vladavino zadnje vladarice iz dinastije Stuartov. Prej omenjena enakopravnost se navsezadnje zrcali v današnji legendarni zastavi Združenega kraljestva (ki je sedaj po vsem videzu ne bo treba spreminjati), kjer je škotska modra barva vsaj toliko opazna kot angleška rdeča in križ sv. Andreja vsaj toliko kot angleški Jurijev.
Seveda je bila na Škotskem vse od časov nesrečne Marije Stuart pereče vprašanje verska pripadnost. Navijanje za od reformacije sem prevladujočo prezbiterijansko cerkev, nastalo pod taktirko strogega Johna Knoxa, ali vztrajanje v iz javnosti izrinjeni katoliški veri ali odločitev za njej bližjo dvoživko s protestantsko vsebino in katoliško škofovsko ureditvijo po angleškem vzoru je v veliki meri narekovalo tudi zvestobo Stuartom in njihovim izgnanim potomcem na eni ali novi, iz Hannovra uvoženi dinastiji na drugi strani. Toda v celoti gledano ni bilo težav z integracijo Škotov v skupno britansko elito, nekaj, kar je za irske katoličane celo po bojazljivi formalni emancipaciji v 19. stoletju ostala misija nemogoče. Škoti so brez težav postajali ministri in ministrski predsedniki Združenega kraljestva, zadnji je bil Cameronov predhodnik Gordon Brown. Uspešno so pristavljali svoj piskrček v kulturni in znanstveni sferi in si zagotovili svoj delež pogače med britanskimi podvigi v novem svetu.
Zato jih tedaj, ko je na Irskem med prvo svetovno vojno in po njej dokončno počilo, denimo ni skominalo po čudežni besedni zvezi Home Rule. Očitno sta obuditev škotskega parlamenta po tristoletnem zimskem spancu in še bolj obetavna naftna prihodnost postavili vsaj navidezno uspešno unijo pod vprašaj do te mere, da je bilo Velike Britanije domala konec.
Za posladek velja omeniti še eno zanimivo podrobnost. Kraljica Združenega kraljestva Elizabeta II. se je že tretjič vpisala med zmagovalce, ko je šlo za usodo njenega prestola. Zagovorniki neodvisne Škotske ob kopici drugih nujnejših odprtih vprašanj monarhije sicer vsaj glasno niso postavljali pod vprašaj, vendar bi ob ugodnem izidu gotovo kmalu prišlo do prerivanja tudi na tem delu igrišča. A kot v Québecu in še izraziteje v Avstraliji, kjer so leta 1999 glasovali o kraljičini zamenjavi s predsednikom republike, je na koncu prevladal status quo (podobno je bilo še leta 2009 v karibski otoški državici Sveti Vincenc in Grenadini). Če bi se zgodba hkrati nadaljevala kot v Avstraliji in Québecu, se škotski neodvisnosti niti v prihodnje ne piše preveč dobro. Québeška prizadevanja za državno samostojnost so dve desetletji po za las izgubljenem glasovanju domala klinično mrtva, avstralski premier pa je lansko leto postal eden najglasnejših podpornikov ohranitve »kronane republike«.