Zavržno. Na tak način bodo kmalu vsi spodobni Slovenci stigmatizirani, tako da nam bo za kako novo vlado in parlament ostalo res samo še najslabše od najslabšega. Vsekakor gre za aktualno grožnjo vsem Slovencem, ki si s svojim neodvisnim državljanskim prepričanjem še upajo stopiti na plan.

Ne želim se spuščati v pravne vidike tega nespodobnega povabila, kajti tu s pravom zgrešimo bistvo problema. Naj v tem pogledu le rečem, da bi se seveda poslanci morali zavedati, da je zloraba pristojnosti vabljenja prič na zaslišanje pred parlamentarno preiskovalno komisijo neetično, neustavno, nezakonito in predvsem nevredno poslancev. Zaslišanja posameznikov in članov civilne družbe kot domnevnih osumljencev kaznivih ravnanj sodijo primarno v domeno policije in kriminalistov. Če pa se preiskovalna komisija izjemoma odloči za kaj takega, mora imeti za to res tehtne razloge. V tem pogledu je naravnost grozeča odločitev komisije, da zadostuje za povabilo na zaslišanje že anonimka, ki vsaj politično v očeh javnosti stigmatizira kar 25 ljudi.

Ta hip lahko vsak državljan spiše podobno anonimko, v kateri omeni kogar koli, ki ga ne mara in se je morda kdaj vsaj pogovarjal s kakim protestnikom. Če bi na podlagi takih anonimk morale preiskovalne komisije preverjati vsakogar, ki je v njih omenjen kot domnevni podpihovalec sovraštva in nasilja, bi se lahko ob naši slovenski vseosumljajoči ter vseobtoževalni mentaliteti pred vrati parlamenta že jutri vila večkilometrska vrsta potencialnih zaslišancev oziroma domnevnih zarotnikov. Od poslancev zato državljani utemeljeno in legitimno pričakujemo predvsem, da nas bodo varovali pred takimi politikantskimi in zlonamernimi posegi v naše ustavne pravice in svoboščine, ne pa da te sami grobo kršijo. Takšna dejanja pomenijo namreč tudi realno in neposredno grožnjo civilni družbi, ki se v zadnjem letu, prav od omenjenih javnih protestov dalje, z muko ponovno vzpostavlja kot nadzorni in participativni deležnik politike. Če bodo zdaj politiki znane intelektualce in kulturnike zasliševali kot nekakšne kriminalce – takšen je bil pač javni vtis, ki smo ga lahko dobili ob zaslišanju gospoda Partljiča (naj omenim, da je v okviru njegovega zasliševanja eden od poslancev omenjal celo neko primerjavo s Hitlerjem) – to deluje kot zastraševanje civilne družbe. To pa je nesprejemljivo, kajti naša družba ima perspektivo le, če novonastajajoča civilna družba pridobi dovolj moči, da spodbudi tudi nekatere pomembne politične in druge spremembe.

Naj spregovorim še o drugi aktualni grožnji. Gre za že znano sporočilo Slovencem, ki ga le še utrjuje včerajšnji odstop ministrice za zdravje Alenke Trop Skaza. Potem ko je pred nekaj meseci odstopil minister, ki je dejal, da ni kos zakulisnim in škodljivim lobijem v zdravstvu, je sedaj s podobno obrazložitvijo odstopila še omenjena ministrica. In če prejšnji del te kolumne implicitno pomeni poziv politikom, naj uveljavljajo ustavne pravne in politične standarde, velja zdaj moj drugi poziv predvsem zdravnikom in zdravstvenim delavcem.

Poznam jih kar nekaj in cenim njihovo znanje, delo in prizadevnost. Tudi nasploh se zavedam, da je zdravstvena dejavnost po svoji naravi ena najplemenitejših in najpomembnejših v družbi. Toda že dlje časa poslušamo o zdravstvu same alarmantne in sramotne zgodbe. Vodstvo KPK, oba ministra, ki sta odstopila in skoraj vsi mediji (s)poročajo, da je celotna sfera zdravstva prežeta z mafijskimi in korupcijskimi načini delovanja. Javnost že dolgo brez pridržkov govori o spornih nakupih in naložbah v zdravstvu, o spornih javnih razpisih, o mafijskih šefih v ozadju, o nedovoljenih povezavah zdravnikov s farmacevtskimi podjetji, o podkupljivih zdravnikih ter nasploh o neverjetni razsežnosti korupcije v zdravstvu. Zdaj ko sta se že dva ministra umaknila zaradi izpričane nemoči, je treba odločno, javno in dokončno zahtevati tudi širši odziv zdravnikov in zdravstvenih delavcev. Nad njimi visijo tako hude obtožbe, da jih pred splošnim družbenim pogromom rešuje le dejstvo, da smo od njih kot potencialni bolniki vsi odvisni in zaradi tega pred njimi vedno tudi nekoliko prestrašeni. Toda to je le še razlog več, da bi se zdravniki in drugi zdravstveni delavci le morali opogumiti in razčistiti zadeve v svoji poklicni sferi. Ali ni naravnost zastrašujoče in do konca paradoksalno, da so ravno posegi, ki bi v zdravstveni sferi odpravili vsaj večji del negospodarnosti, korupcije, nepotizma in še česa, povezani z neposredno grožnjo in nevarnostjo za zdravje in življenje ministra ali koga drugega, ki bi se tega lotil? Ali ni to, spoštovani zdravniki in drugi zdravstveni delavci ter državljani, do skrajnosti sramotno? Seveda so mnoge strašljive nepravilnosti tudi drugod. Tudi te prihajajo na vrsto. Toda to ne sme biti izgovor za zdravstvo, ki mora nemudoma tudi samo pričeti proces samoočiščenja in prenove.