In res, tudi v evropskem kontekstu bi se dalo našteti nič koliko primerov, ko se je priljubljeni predsednik z veliko avtoriteto in z malo odgovornosti ali izraziti favorit javnomnenjskih anket tako rekoč sprehodil do zmage.
Vendar se takoj pojavi zanimiva razlika med tistimi zahodnoevropskimi okolji, kjer predsednika volijo neposredno, in med srednje- in vzhodnoevropskim prostorom s krajšo demokratično tradicijo. Značilna zgleda prvega sta Irska in Islandija. Tam zaradi presežka priljubljenosti aktualnega predsednika ali predsednice nekajkrat volitev sploh ni bilo in je bil »ljubljenec ljudskih src« edini kandidat.
V srednji Evropi stvar ni tako preprosta. Resda lahko navedem zmage Rudolfa Kirchschlägerja leta 1986 in Heinza Fischerja leta 2010 v Avstriji s skoraj osemdesetimi odstotki in Dalije Grybauskaite leta 2009 v Litvi s skoraj 70 odstotki glasov kot bleščeče uspehe aktualnih predsednikov ali izrazitih javnomnenjskih favoritov. A večina predsednikov parlamentarnih republik v nekdanjem socialističnem bloku se je v svojih reprezentativnih predsedniških suknjah počutila utesnjeno. In so hlastali po širitvi svojega manevrskega prostora. S čimer so si pri dobršnem delu prebivalstva načeloma pridobili veliko simpatij, a sočasno obilo nasprotovanja pri znatni manjšini volilcev. Najznačilnejši predstavnik te skupine je bil nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić, medtem ko nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, Slovak Rudolf Schuster in celo Avstrijec Thomas Klestil za njim niso veliko zaostajali. Tudi sedanji predsednik je vsaj doslej velikokrat ravnal, kot bi ga funkcija »nadstrankarskega« šefa države žulila.
Je pa favoritom v obeh okoljih lahko spodletelo. Verjetno je največji tozadevni osmoljenec zadnjega desetletja spet Litovec Valdas Adamkus, ki je šel na predsedniške volitve konec leta 2002 kot predsednik in nesporni favorit. Pričakovano in prepričljivo je pometel s konkurenco v prvem krogu in si zagotovil več kot petnajst odstotnih točk prednosti. Nato ga je v drugem docela presenetljivo z znatno prednostjo povozil politični tekmec in nekdanji premier Rolandas Paksas, ki je na svoj konto vknjižil skoraj 55 odstotkov glasov. Njegovo zmagoslavje je bilo resda razmeroma kratkotrajno, saj ga je dobro leto pozneje parlament odstavil. Na nadomestnih volitvah je Adamkus znova kandidiral in prišel do drugega predsedniškega mandata. Vendar so ga bili Litovci razmeroma siti, ker se je v tem ponovljenem poskusu komaj prebil do zmage s slabimi triinpetdesetimi odstotki glasov.
Še vedno pa velja za eno najbolj nepričakovanih zmag na predsedniških volitvah v Evropi uspeh Mary Robinson na Irskem leta 1990. V tekmo se je spustila kot kandidatka malo pomembne laburistične stranke, kot ženska in soproga protestanta na katoliškem zelenem otoku. Njen tekmec je prihajal iz vrst konservativne stranke Vojaki usode, ki ni dotlej še nikdar izgubila predsedniških volitev in vse do leta 2011 osemdeset let dosegala relativno večino na parlamentarnih. Robinsonova je po prvem štetju sicer zaostajala za slabih šest odstotnih točk, a se je s pomočjo preferenčnih glasov iz vrst opozicijske stranke Fine Gael zavihtela na predsedniški položaj s slabimi 52 odstotki. Kot predsednica je v veliki meri preobrazila dojemanje predsedniškega položaja med Irci.
Drugo skupino zgledov predstavljajo kandidati, ki so jih že odpisovali po prvem krogu, vendar se jim je v drugem posrečil povratek in zmaga. Eno največjih razlik je na portugalskih volitvah leta 1986 nadoknadil socialist in poznejši dolgoletni predsednik Mario Soares. Predsedniško tekmo je začel s petimi odstotki podpore v javnomnenjskih raziskavah. Do volilnega dne je svoj delež spravil na četrtino in se uvrstil v drugi krog, čeprav ni dosegel relativne večine niti v enem okrožju. Za konservativnim kandidatom Diogom Freitesem Amaralom je zaostajal orjaških enaindvajset odstotnih točk (Amaral je dobil 46 odstotkov glasov). Toda čez štirinajst dni je bil Soares prvi z 51,2 odstotka glasov, leta 1991 pa jih je ob podpori obeh največjih strank v svoj žep že v prvo pospravil slabih sedemdeset.
Podoben podvig se je v prvem naskoku na predsedniški stolček posrečil že omenjenemu Valdasu Adamkusu. Leta 1997 ga je v prvem krogu obkrožilo sorazmerno skromnih 28 odstotkov Litovcev, njegovega protikandidata Arturasa Paulauskasa pa petinštirideset odstotkov. Četudi je seštevek glasov kandidatov leve sredine, ki ji je slednji pripadal, kazal na njegovo zmago, se je nazadnje veselil Adamkus s 50,4 odstotka glasov.
In čeravno ni zmagal, je zgled velikega skoka v drugo vsaj še sedanji finski predsednik Sauli Niinistö. Potem ko si je večino ugleda pridobil kot uspešen finančni minister, je leta 2006 za položaj izzval priljubljeno predsednico Tarjo Halonen. »Rdeča Tarja« ga je v prvem krogu povozila z več kot dvaindvajsetimi odstotnimi točkami razlike (46:24). V drugem krogu je morala precej trepetati za zmago. Niinistö se ji je namreč približal na slabe štiri odstotne točke in vknjižil 48,2 odstotka glasov.
Le pogojno lahko v to druščino uvrstimo pokojnega poljskega šefa države Lecha Kaczynskega. V tekmi za državni vrh je v vseh anketah pred volitvami 2005 krepko zaostajal za takratnim političnim zaveznikom in sedanjim premierjem Donaldom Tuskom. Do volilnega dne se je zaostanek praktično stopil (za Tuska je bilo 36, za Kaczynskega 33 odstotkov poljskih volilcev) in se še dva tedna pozneje spremenil v znatno prednost. Mandat, ki se je nesrečno končal pri Smolensku, je eden od slavnih dvojčkov začel s štiriinpetdesetimi odstotki volilne podpore.
Glede na povedano zgoraj ni nič presenetljivega, da iz poljske soseščine prihaja predsednik, ki je bil ob svoji vnovični kandidaturi deležen najnižje podpore volilcev sploh. Junaka oranžne revolucije Viktorja Juščenka je leta 2010 obkrožilo vsega dobrih pet odstotkov volilcev. Kakor je – tudi z ozirom na zadnje parlamentarne volitve v Ukrajini – zadeve zastavil njegov naslednik Viktor Janukovič, se mu kaj takega ne more pripetiti.
Dr. Aleš Maver je zgodovinar in latinist in urednik spletnega portala casnik.si.
