Problem, o katerem pišem, je veliko večji od slovenskega. 21. novembra so v generalni skupščini OZN glasovali o resoluciji A/C.3/69/L.56 z naslovom »Boj proti poveličevanju nacizma in drugih dejavnosti, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in podobnih nestrpnosti«. Resolucija je med drugim izrazila »globoko zaskrbljenost nad poveličevanjem, v kakršni koli obliki, nacističnega gibanja, neonacizma in nekdanjih članov organizacije Waffen SS, vključno s postavljanjem spomenikov in spominskih obeležij ter javnimi manifestacijami v imenu poveličevanja nacistične preteklosti, nacističnega gibanja in neonacizma, kakor tudi z razglašanjem ali poskusi razglasitve članov teh organizacij ter drugih, ki so se bojevali proti antihitlerjevski koaliciji in kolaborirali z nacističnim gibanjem, za udeležence narodnoosvobodilnih gibanj.« Resolucija opozarja na povezavo med poveličevanjem historičnega nacizma in našim sodobnim naraščanjem rasističnih ekstremizmov, nestrpnosti in izgredov po vsem svetu ter poziva na sistematično in dejavno nasprotovanje tem pojavom. Kaj je v besedilu, ki sem ga citiral – in sicer v resoluciji (dostopni na spletni strani OZN) – takšnega, da je Slovenija ni mogla podpreti? Kako trezen je bil premislek vlade, ki je našemu predstavniku v OZN naložila, naj se abstinira? Kaj je tu tako nasprotnega vrednotam Cerarja in njegove vlade, da se je Slovenija na glasovanju vzdržala?
Odgovor se nam začne svetlikati, če pogledamo na rezultate glasovanja. Proti resoluciji so glasovale ZDA, Kanada in Ukrajina. Kanada je pod zdajšnjo konservativno oblastjo politično tako majhna kot Slovenija in jo lahko pustimo ob strani. Ukrajina je glasovala proti, ker bi s podporo nasprotovanju nacizmu in neonacizmu pljuvala v lastno skledo. Ključne so ZDA, ne nazadnje zato, ker brez njihovega rovarjenja Ukrajina danes ne bi bila takšna, kakršna je. ZDA so glasovale proti, ker nacizem podpirajo – če ne drugje, zagotovo v Ukrajini. (Nisem pa niti zasledil, da bi, denimo, protestirale proti paradam nacističnih veteranov v baltiških državah.)
Zakaj ZDA podpirajo nacizem? Globlji razlog je verjetno v tem, da je globalni liberalni politično-ekonomski sistem, katerega središče in generator sta v ZDA, začel inkorporirati fašizem, ki je bil historično nasprotje liberalizma, in ga preobražati v svojo produktivno silo. Drugi razlog, povezan s prejšnjim, je verjetno v notranjepolitični – recimo ji postmodernistični – fašizaciji te države. Tretji, najbolj neposredno politični razlog je v ameriških prizadevanjih za politično destabilizacijo Rusije in za »spremembo režima« v Moskvi.
Ko fašizem postane predmet političnih kalkulacij, načelno nasprotovanje nacizmu ali neonacizmu ni več mogoče. Ko fašizem postane predmet političnih kalkulacij, preneha biti tisto nedopustno v politiki, za kar je bil postavljen in razglašen po drugi svetovni vojni. Ko fašizem postane predmet političnih kalkulacij, je poglavitni politični sovražnik postal nekdo drugi. V tem trenutku fašizem postane zaveznik v boju proti skupnemu sovražniku in integralni del našega političnega življenja. To velja tako za ZDA kot EU.
EU se je, skupaj z manjšo »koalicijo voljnih« – tistih držav, ki so jim velike zahodne sile zlomile voljo – na glasovanju o protinacistični resoluciji na generalni skupščini OZN vzdržala. To je in politični škandal in nekaj v vseh ozirih ogabnega. Po četrt stoletja historičnega revizionizma, ki je bil v zadnji instanci prizadevanje za rehabilitacijo fašizma, je bil s tem glasovanjem, na katerem evropske države niso podprle boja proti poveličevanju nacizma in proti neonacizmu, pokopan protifašistični politični konsenz, na katerem je bila zgrajena Evropa po koncu druge svetovne vojne, se pravi antifašizem kot politični temelj Evrope. Storjen je bil še en velik korak k reintegraciji fašizma v evropsko politiko. S podporo majdansko-civilnodružbeno-pučistični vladi v Ukrajini in z njo povezano formalnopravno gesto v OZN, o kateri pišem, se je uradno začela refašizacija Evrope. Če bomo politikom dopuščali, da še naprej delajo tako, kot so si v letih po padcu Berlinskega zidu vzeli pravico in se navadili delati, se bo začeti proces refašizacije dopolnil. V Sloveniji je sedanja vlada s tem glasovanjem naredila zanj več od Janševe. Ono je odneslo ogorčenje nad premierjevo aroganco. Bo to pokopal gnus, ki ga začenjamo čutiti do nje?
