Scribe, Sardou in Ibsen so elita. Kdor sklene njihovim tekstom tudi toliko in toliko let po odrskem krstu posvetiti neznansko dragoceni in še mnogo bolj relativni čas, ki bi ga lahko napolnil z izkušnjo in okusom česa drugega, more biti prepričan, da se ne bo soočil z niti eno osebo preveč ali premalo. Sleherna gostobesednost ali odrezavost, pa tudi modrost ali neumnost, je pri njih v skladu z značajem odrskih likov. Vsak zakaj ima svoj zato – in prav v tem se Scribov, Sardoujev in Ibsenov univerzum najbolj razlikuje od vsakdanjega življenja, ki se v prenekateri podrobnosti ne more pohvaliti s kakršnim koli razlogom oziroma posledico.
Avtorji, ki niso obvladali odrske tehnike ter so zato s svojimi teksti (p)ostajali element neuprizorjene in manj pomenljive stvarnosti, so mojstre, katerih opusi so gledališče prek posebne koncentriranosti v tematiziranju človeških izkušenj in možnosti preobražali v svojevrstno svetišče, obkladali z zaničujočimi oznakami, kot so rutiner, literarni fabrikant in knjigovodja evropskih idej. Mnogokrat – skozi mimohod letnic vse pogosteje – so se šteli za novatorje. Njihov namen je bil postati avantgarda. Slišali so hrup in menili, da je slava. Ko se jim je uspelo etablirati, so s svojimi oblikovalnimi postopki ustvarili vsaj maniro – če že ne tudi pravil –, s tem pa so pokazali, da je inovativnost zgolj etapa v pohodu k vzpostavitvi drugačne elitnosti od nekdanje.
Kako se takšnim rečem mojstrsko streže na odru življenja in v areni literature, je najnazorneje pokazal grof Mirabeau. Vsestransko ambiciozni aristokrat je v času absolutističnega režima ždel v ječi in pisal pornografske romane, po izbruhu francoske revolucije, ki jo je navdihoval in ji narekoval tempo, pa je kmalu začel prejemati podkupnino, da se je zavzemal za to, v kar je verjel in vrhu vsega celo dosegel – tj. za ustavno monarhijo. Nazadnje je ta politični virtuoz tudi pravočasno umrl... Skorumpiranost grofa Mirabeauja je prekucuška avantgarda odkrila šele potem, ko so za njim ostali le izdajalski papirji in trohneče truplo. Da se je znesla nad njegovimi posmrtnimi ostanki, je odveč razlagati. Revolucionarji so pač specialisti za nekrofilske obsodbe in rehabilitacije, saj preteklost nenehno posedanjajo – ker se bojijo njene historizacije. Še predobro vedo, da zgodovine ne pišejo zmagovalci, marveč zgodovinarji. Prav po njihovi zaslugi je zapovrstje v spreminjanju obraza in izraza, ki ga je doživela Evropa od zore novega veka do danes, vsem psevdomorfoznim potegavščinam navkljub dobilo bombastično ime napredek. Nosilo in obdržalo ga je tudi v primerih, ko je šlo za barbarizacijsko popreproščanje oziroma za konvencionalne laži kulturnega človeštva in za izrojevanje v smislu, ki ga je tem pojmom ob koncu 19. stoletja dal veliki demokratizator sionističnega gibanja Max Nordau.
V gledališču so ljudje, stvari in pojavi postavljeni na ogled; prikazujejo se zato, da bi bili doumeti. Nekateri tudi zato, da bi očarali. V vsakdanjem življenju do srečanj, odnosov in razmerij vseh vrst prihaja z mnogo manj utemeljitvami. Pa vendar so njihove oblike in možnosti v inscenirani in siceršnji stvarnosti kljub različni »gostoti« približno enako široke. Shakespeare je po sugestivni interpretaciji Harolda Blooma s svojimi liki, ki so bili izrazito odrski (tudi če so nosili zgodovinska imena), prispeval levji delež k definiranju novoveške človeškosti. Gledališki Rihard III. je razkril eksistenciale tiranov, Macbeth povzpetnikov, Lear obnemoglih patriarhov, Othello dejavnih lahkovernežev, Hamlet samujočih duš, Falstaff popolnih pavlih... Vsi našteti so avantgarda, elita pa le nekateri. Toda ljudje, ki so kot sence v tisoč in eni »en-tropični« varianti sledili Shakespearovim likom, so si redno prizadevali, da bi vstopili v krog slednje. Avantgarda je pač živce parajoča začasnost, ki se noče soočiti s spoznanjem, da so v večini življenjskih položajev bistvene razlike med več in manj. Ključnost pomena diferenc med vse ali nič je pridržana le za nekaj izjemnih situacij in za filozofijo. Kadar je avantgarda drugo ime za revolucionarnost, celo pomeni – kakor sta ugotavljala Mihail A. Bakunin in Sergej G. Nečajev – obsojenost na smrt. Prekaljena ruska sejalca nemira sta dobro vedela, o čem govorita. Brezkompromisna revolucionarnost, tj. tista v permanentni oziroma nenehno tekoči obliki, ki si jo je zamislil Karl Marx, propagirali pa trockisti in titoisti, je sicer zapeljivo zveneča mobilizatorska parola, a v prevratni praksi je tako irealna kot perpetuum mobile ali trajnostni razvoj v teoriji. Zakoni termodinamike so lahko razveljavljeni le v zaslepljujočem besednjaku pravšnjosti. Razvoj, ki bi imel za svojo bistveno lastnost trajnost, omogoča le retorična praksa...
Kar sta Sardou in Moreau zapisala za aristokracijo, drži tudi za elito. Res se ju ne dá improvizirati: prva je utemeljena z vsem, kar je, druga s tem, kar naredi. Z avantgardo je drugače: tako začasna je, da jo lahko definira samo to, kaj pravi.
