Le nekaj dni po tem pogovoru se je na neki naši nogometni tekmi spet zgodil še eden v neskoooončni vrsti »nesprejemljivih incidentov«, tokrat rasistično zmerjanje temnopoltega nogometaša, in po naključju se je novinar, ki je o tem poročal, nevede pridružil teoretikoma in članek o tem imenoval »Toleranca je napaka«. So torej stvari, kjer tolerance ne bi smelo biti, in o tem so se tudi tokrat razgovorili nogometni trenerji in strokovnjaki.

Primer pa je bil zanimiv zato, ker tokrat zmerjanje ni prihajalo s tribun, ampak kar z igrišča, od igralca nasprotnega moštva. Ob tem so vsi po vrsti omenjali tudi pogoste primitivne izpade nekaterih (nekdanjih) trenerjev. Tako smo o športu nenadoma dobili poučno informacijo: tisto, kar se leta in leta dogaja na tribunah med organiziranimi in plačanimi navijači, vse tisto uničevanje inventarja, ki ga prisilno plačujemo vsi mi, vsi tisti grozljivi pretepi in celo gangstersko zasledovanje španskih navijačev po avtocesti in obračun z njimi, vse to je le povečana zrcalna slika tega, kar se v manjši meri dopušča, tolerira na oni strani, na igrišču, in zato seveda klubi ne reagirajo na ravnanje navijačev. In tudi tokrat verjetno ne bodo. Veliko ljudi je zmerjanje slišalo, a nekako nihče ne dovolj dobro, kajne… Pustimo to, gremo naprej, šport je nekaj lepega, plemenitega, (donosnega,) rezultati štejejo… Nogometni kozmos tako očitno verjame, da je v športu neka mera nasilja dopustna, da mu je celo inherentna, kot nekakšen ventil za nakopičeno frustriranost. A tega ne verjame le ta ozek krog, to enako močno verjame tudi policija in to verjame tudi politika; v Mariboru se je pretepačem poklonila celo EPK-kultura.

Policija tako že leta sabotira svojo nalogo in tako vidimo na tribunah toliko pirotehnike kot na novoletnih praznovanjih. Le kako lahko nekdo neopazno pretihotapi na igrišče metrsko baklo, ko pa jaz v muzej ne morem z malo večjo ročno torbico? In minister nikoli ne zaropota nad to tolerantno policijo.

Še en primer neverjetne tolerance smo dobili minuli teden. Le devetnajst svetnikov državnega sveta je glasovalo za to, da se Francu Kanglerju, ki je pravnomočno obsojen na zaporno kazen, odvzame svetniški mandat, in kar šestnajst jih je temu nasprotovalo. Si predstavljate? Za las je šlo. Za las je šlo, da bi ljudje, ki jih nismo volili mi, ampak so se sami dali izvoliti elektorjem znotraj občin, delodajalskih in delojemalskih organizacij, kmečkih, kulturnih in drugih organizacij, človeku, obsojenemu zaradi korupcije, enostavno dovolili, da še naprej odloča o državnih zadevah; denimo o zakonu o korupciji. Skoraj polovica svetnikov je iz osebnega koristoljubja javno pokazala, da nima prav nobenih skrupul in da se polula na tisto, kar zahteva vsa Slovenija: poštenost, transparentnost, odgovornost, netoleranca do koruptivnosti. In zdaj pride še češnja na torti: da so o tem sploh lahko glasovali, jim je omogočil zakon. Tega so seveda sprejeli poslanci… A te lahko vsaj teoretično kaznujemo na volitvah, svetnikov ne. A ker jih plačujemo, je vprašanje, ali jih bomo še naprej. Kajti kakšno kredibilnost ima ta združba, ki tako brezsramno ščiti korupcijo?

Je pa v tej državi vsaj eno področje, kjer politika, policija in sodstvo ne poznajo heca. In to je področje zatiranja vstajnikov. Na popolnoma nesorazmerne zaporne kazni so v Mariboru obsodili vrsto ljudi, ki so v najslabšem primeru naredili le toliko škode kot navijači na vsaki povprečni tekmi v Ljudskem vrtu, ki pa za to nikoli ne odgovarjajo. (Če je bil med obsojenimi vstajniki kakšen violnik, je verjetno globoko zmeden: Pa zakaj smem uničevati na in po tekmah, na demonstracijah pa ne?) Ne le to, sodišča v Mariboru in Ljubljani še vedno vlačijo na zaslišanja povsem miroljubne udeležence demonstracij, ki jih v totalitarni maniri obtožujejo organiziranja vstaj. Sodstvo tu opravlja povsem politično delo zastraševanja in kriminalizacije vstaj. In kjer mu zmanjka streliva, nastopi parlament in naredi enega najhujših zdrsov slovenske demokracije: parlamentarna preiskovalna komisija pod taktirko SDS in NSi politično zlorabi svojo moč in štiri javne osebe (dr. Boris Vezjak, dr. Vesna V. Godina, Tone Partljič in Vladimir Rukavina) na podlagi anonimke in ovadbe pokliče na zaslišanje, da bi se zagovarjali zaradi domnevnega ekstremističnega delovanja v času vstajništva. In si po prvem zaslišanju premisli, ker potem, ko Partljiču kot bivšemu poslancu očitajo ekstremistično dremanje in prebiranje Sportskih novosti med parlamentarnimi sejami pred desetimi leti, ko opletajo z Rdečimi brigadami in Mussolinijem, zaslutijo, da se bo govno, ki ga mečejo, odbilo v njihove glave.

Pravim pod taktirko SDS in NSi, toda s tiho privolitvijo ostalih, tudi koalicijskih poslancev, ki so to zlorabo tolerantno dovolili. Vsi skupaj so torej očitno konsenzualno razglasili ničelno toleranco do javnega izražanja nestrinjanja s stanjem v državi, do »ekstremizma«, pod katerega od nedavna sodi tudi »spreminjanje veljavnega družbenega reda«. Če menite, da bi bilo kapitalistični družbeni red treba spremeniti, ste za slovensko politiko ekstremist. Za ta svoj ekstremistični miselni delikt pa vas ne bo preganjalo le sodstvo, ampak vas bodo zasliševali tudi poslanci v parlamentarni komisiji, ki v bistvu deluje kot politična policija. Ta bo iz vas skušala izvleči še tisto, česar sodnikom ne bo uspelo. Tisto, kar uspe vsem političnim policijam na svetu: tisto, česar sploh nimate.