Demokracija, kot jo pretežno razumemo danes, je nujno pogojena z določeno stopnjo znanja in s kulturo strpnosti. Odločitev za demokracijo je v večji meri zavestna odločitev, kot to velja za odločitve v prid drugim političnim sistemom, kajti v demokraciji se mora večina posameznikov sporazumno odpovedati delu svoje svobode v korist enake mere svobode drugih. Demokracija je zahteven politični kompromis, prevlada razuma nad strastjo, strpnosti nad nestrpnostjo ter ne nazadnje privolitev v pravno državo, ki je neizogibni spremljevalec demokracije. Demokratičnih institucij, kot so volitve, delitev oblasti ter človekove pravice in svoboščine, ne more biti, če niso urejene in zavarovane s pravom, slednjega pa ni mogoče razviti do stopnje, ki jo imenujemo pravna država ali vladavina prava, če za pravom ne stojijo demokratične institucije. Seveda se pravna država in demokracija večkrat soočata tudi kot nasprotji (na primer ko demokratična večina volilcev ne sme na zakonodajnem referendumu odločati v nasprotju z pravnimi določbami ustave), kar je neka vrsta sistema nadzora zavor in ravnovesij med demokratično politiko in pravom. Toda v jedru sta demokracija in pravna država neločljivo povezani, pri čemer ju posredno povezuje tudi ideja o nujni etični podstati in prežetosti demokratične in pravne kulture.
Če se vrnemo k človeku, lahko hitro ugotovimo, da je demokracija za večino ljudi nenehen napor in razočaranje, kajti v pluralizmu mnenj, političnih programov, strank, ideologij, religij ter filozofskih in drugih prepričanj je življenje res zelo naporno. Še posebej za tistega, ki se zaveda svoje svobode mišljenja, verovanja in izbire. Toda ves napor, ki ga vlagamo v to, da ohranjamo to, po svoji naravi najkrhkejšo obliko politične ureditve, se splača, kajti s tem preprečimo mnoga neizogibna zla, ki se v nedemokratičnih ureditvah hitro razcvetijo do nepredstavljivih razsežnosti. Seveda vsi poznamo idealno-tipske zamisli o razsvetljenem in poštenem avtokratu (diktatorju) ali o pravičnem sodniku (na primer Salomonu), ki sta lahko boljša in mnogo učinkovitejša voditelja in razsodnika od vseh demokratičnih elit. Toda hkrati nas zgodovina uči, da so takšne idilične vladavine v družbenem življenju lahko le zelo redke in kratke, sledijo pa jim težavna in pogosto tudi nadvse konfliktna obdobja iskanja nove družbene identitete in ureditve. Tako je na sedanji stopnji človeške družbene zavesti demokracija še vedno najustreznejši kompromis. Seveda predvsem na političnem in deloma še na nekaterih področjih, marsikje pa nikakor ne, kajti številne dejavnosti in področja po svoji naravi ne morejo biti uspešno vodeni po pretežno demokratičnih principih (na primer ekonomija, šolstvo, znanost ali šport).
Osebno sprejemam demokracijo kot najustreznejši politični sistem predvsem zato, ker bolj kot drugi politični sistemi omogoča svobodo duha. V največji meri dopušča svobodno filozofsko, religiozno ali kakršno koli drugo prepričanje in izražanje tega. Z zagotavljanjem (temeljnih) človekovih pravic in svoboščin omogoča posamezniku ne le pravno varstvo pred nedopustnim nasiljem države ali kogarkoli drugega, pač pa mu omogoča tudi svobodo izbire. V diktaturi ali totalitarnem sistemu opravi temeljno izbiro ideologije, religije, svetovnega nazora, umetniškega in znanstvenega ustvarjanja ali česa drugega že diktator. To posameznika v marsičem duši na njegovi poti samorealizacije, družbo pa zatira v njeni relativni težnji po pravičnosti in ustvarjalnosti.
Tudi v Sloveniji je ena najhujših pregreh zatiranje svobode in kulture duha. Naša demokracija, četudi v marsičem še nerazvita, omogoča relativno široko izbiro stvari, dejavnosti, mišljenj in verovanj. Ta pluralizem, ki je za slehernega posameznika seveda vedno znova precejšen miselni in čustveni izziv (več izbire prinaša tudi več dvomov), je sam po sebi v redu in je v dobrem in slabem sestavni del demokratične izbire. Toda prevelika ne-strpnost in nekultura nekaterih izmed nas možnost izbire zrelativizira in umaže do te mere, da to vodi v postopno razkrajanje stanja duhá. Skorajda popolna ideološka razklanost političnega prostora, pretvarjanje sleherne javne kritike in pravne obsodbe v teorijo zarote, primitivizem v javnem izražanju ter ne nazadnje sovraštvo in prezir do drugače mislečih, ki vejeta iz besed nekaterih vodilnih politikov ter udeležencev javnih razprav, zakrivajo in razkrajajo vse dobro, kar sicer vsebuje mišljenjski pluralizem. To je resen problem. Dokler se ne bomo znali v političnih in drugih javnih razpravah strpno in kulturno izražati ter drug drugemu prisluhniti z večjo mero intelektualne in emocionalne strpnosti ter empatije, pa tudi samokritičnosti, toliko časa nam vse poznavanje najrazličnejših literarnih klasikov, filozofov, znanstvenikov, teologov in drugih umov ne bo prav nič pomagalo. Vse diplome, politični, direktorski in drugi položaji so namreč brez vrednosti, če se za njimi skrivajo majhni ljudje, polni strahu in kompleksov, ki svoje nelagodje pretvarjajo v prezir in sovraštvo do drugih. Vse to moramo čim prej prerasti, skrajnežem pa že zdaj z zgledom in besedo jasno pokazati, da so na napačni poti.
