Močno dvomimo, da je omenjeni oglas povzročil kakšno posebno zgražanje v ameriški javnosti, pa čeprav so tudi Američani karizmatičnemu Bergogliu naklonjeni; po raziskavah ga podpira kar 86 odstotkov katoličanov in 75 odstotkov Američanov. Svoboda govora je v Ameriki namreč sveta stvar. Še več, če imaš denar – Catholics for Choice po lastnih podatkih razpolagajo z okoli 3 milijone dolarjev na leto – lahko svoje poglede povsem legitimno razglašaš tudi s pomočjo plačane propagande. In zdaj si poskusimo predstavljati, da bi papež Frančišek po kakšnem čudežu sprejel predsednika Pahorja, ena od slovenskih nevladnih organizacij pa bi zakupila stran v Dnevniku in mu po tej poti poslala nedvoumno sporočilo, kaj lahko v Rimu obljubi in česa ne.
Ta hip dam roko v vrelo olje, da bi završalo od Maribora do Pirana, v smislu »komunistična, udbomafijska, anticerkvena sprega sil kontinuitete poskuša vse, da bi očrnila papeža in kristjane«. In zato se seveda ne gre čuditi, da je ne do konca premišljeno, a v jedru kultivirano, krščansko in dobronamerno pismo patra Bogdana Knavsa in duhovnika dr. Karla Gržana slovenskim škofom sprožilo toliko ogorčenih odzivov in toliko divjaškega zmerjanja avtorjev. Celo na portalih, ki se imajo za krščanske.
Začelo se je, kot je mnogim znano, v Reporterju. V prispevku z bojda hudomušnim naslovom Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini, so povzeli vsebino pisma, ki da sta ga Knavs in Gržan poslala škofu Glavanu. Pa ga sploh nista. Napisala sta le osnutek pisma in ga – če ni kaj hujšega posredi – očitno (pre)zaupljivo pokazala »prijateljem«. Kakor koli, v njem sta misleč, da bo tednik Družina objavil intervju z Janšo, škofe zaprosila, naj pri odgovornih urednikih tega tednika in drugih katoliških medijev posredujejo za »večjo zadržanost, previdnost in modrost pri vstopanju v strankarske politične debate«. Kajti javnost ne bi smela »imeti občutka, da se je katoliški tisk dal vpreči v to ali ono politično stranko«. Natanko to pa bi po njunem mnenju povzročila objava ekskluzivnega intervjuja z voditeljem največje opozicijske stranke v praznični, velikonočni številki revije Družina.
Še več, takšen intervju bi sprožil domnevo, »da škofje podpirajo neko določeno stranko«, sta bila jasna avtorja pisma. Ob tem sta še zapisala, da nikakor ne mislita, da v verskem časniku ne bi smelo biti kakšne debate o vrednotah, ki jih predstavljajo kandidati posameznih list za evropske volitve (uradna kampanja se začne le nekaj dni po veliki noči!), a da bi v tem primeru morala Družina pač predstaviti stališča prvakov vseh političnih strank, o čemer pa sta (več kot utemeljeno) podvomila. Duhovnika sta torej pledirala za Cerkev, ki bi v skladu s smernicami drugega koncila spodbujala povezovanje vernikov in ne polarizacijo zaradi razdvajajočih strankarskih preferenc. Prav ta ključni poudarek v pismu pa je bil tako v Reporterju kot v seriji bolj ali manj nestrpnih zapisov, ki so sledili tudi v drugih medijih, simptomatično prezrt. Namesto tega sta bila gromoglasno obtožena, da sta po »preverjeni komunistični metodi« poskušala pritisniti na uredniško politiko prek cerkvenega vodstva. Zavzela naj bi se torej za nič manj kot za cenzuro; to so jima očitali celo v sicer treznem časniku.si.
In tu se zadeva sprevrže v komedijo. Knavs in Gržan sta formalno gledano res ravnala napačno. S svojimi pomisleki bi morala najprej seznaniti uredništvo, odgovorno za sporno objavo, še prej pa se poučiti, kdo namerava objaviti intervju in s kom. Ta je namreč izšel v reviji Praznična, ki jo izdaja isto cerkveno podjetje kot Družino, objavili pa so pogovor z zakoncema Janšo in ne »intervju z Janšo«. In sicer en tak zabaven pogovor, v katerem gospa Bačovnik Janša, ki počitnikuje v eksotičnih krajih, nosi draga oblačila in se vozi z zasebnim letalom, med drugim pripoveduje, kako malo da je njihovi ljubki družinici do potrošništva… Da, vse to bi lahko nesrečna pastirja storila, a ne gre se slepiti: uredniška politika Družine ni avtonomna in neodvisna niti na papirju. Zakaj bi se torej delala, da je.
Njen odgovorni urednik je namreč duhovnik, ki je že samo s svojim stanom zavezan pokorščini do višjih cerkvenih oblasti, ki so ga na to mesto postavile. Družina je po ustroju partijsko glasilo, partijska glasila pa so po definiciji neavtonomna. Če sta se torej Knavs in Gržan odločila obrniti na cerkvene oblasti, sta ravnala popolnoma razumno: izbrala sta tistega, ki odloča – ali bi to po svoji funkciji vsaj moral početi. Naslednji zabavni element je v tem, da so kritiki družno lopnili po pritiskanju na medije kot domnevni komunistični metodi, »spregledali« pa, da je (bilo) tudi objavljanje prisrčnih klepetov s politiki in njihovimi družicami tik pred uradnim začetkom volilne kampanje komunistom nadvse ljuba metoda. Tudi zato je bila Bernarda Jeklin pred vsakimi volitvami najvplivnejša urednica v državi. Spindoktorsko speglana »prisrčnost« soproge tega ali onega kandidata je odtehtala še take luknje v programih in političnih odgovorih. Čustva imajo namreč krasno lastnost: meglijo presojo in brišejo zgodovinski spomin.
Neki bralec, ogorčen nad pismom patra Knavsa, ki mu lep del slovenskih kristjanov ne more in ne more oprostiti, da je spravo vzel zares in opravil mašo tudi za padle partizane, ali da je skupaj s svojimi manj pogumnimi prijatelji javno terjal resnico o Mariboru, je na primer napisal, da je revija »objavila intervju s pravo, pošteno in verno slovensko družino, ki jo predstavlja JJ s svojo Urško in otrokoma…«
No ja, nikoli ni prepozno za srečanje z Bogom, še zlasti če se je treba z NSi pretepati za pirhe, butarice in prostor na desnici. Politična zloraba največjega krščanskega praznika sicer niti ni najhujša stvar. Veliko huje je, da v »obglavljeni« Cerkvi ni nikogar, ki bi jo znal ali zmogel preprečiti. Frančišek, ne čakaj predolgo, prosim.
