Takole gre oglas. V prvem kadru reče glas: »fantje so ponosni na svoja priznanja« (kamera pokaže police s pokali in priznanji), v drugem slišimo: »moški so ponosni na svoje življenje« (slika kaže dinamičnega, zaposlenega moškega). Sporočilo na koncu: »S. – pijača za prave moške.« Nato se zadeva ponovi v »ženski« različici. Slišimo: »dekleta so deležne pozornosti«, nato: »ženske so deležne ljubezni«, na koncu nas čaka sporočilo: »S. – pijača za prave ženske.« Ženskam na posnetku se nasprotno od moških ne mudi nikamor. Njim je namreč sreča prinesena, zanjo zadošča bližina otroka in ljubečega moškega.
Sporočilo je bizarno stereotipno. Kot da ne bi bil nikoli napisan Drugi spol Simone de Beauvoir. Kot da ni bilo ne feminizma, ne ženskih gibanj, ne konvencij OZN, ne prodora žensk v 21. stoletju. Kot da Tina Maze ne bi nikoli ponosno držala v rokah dveh zlatih olimpijskih kolajn, kot da morajo študentke še vedno najprej pred zbornico počakati na dekana, da jih odpelje v predavalnico; tako so se namreč začenjala prva predavanja za dekleta na ljubljanski univerzi. Skratka, avtorji, plačniki in predvajalci oglasa leta 2014 »ne vedo«, da takšen oglas razvrednoti ženske in moške. Prve simbolno porine v geto zasebnosti in poniža v pasivne odjemalke pozornosti drugih, v nekakšne posode za emocije. Druge oropa vloge ljubečih, sprejemajočih bitij, ki enako hrepenijo po pozornosti ter ljubezni partnerice in otrok. Slovite »ritke« (»vsaka ima svoj faktor«), ki so pred leti povzročile toliko zgražanja, so glede na tovrstne ideološke obscenosti ljubko benigne. Kot erotika pin-up deklet proti hardcore pornografiji…
A čeprav perfidnosti oblikovalcev in plačnikov oglasov z retradicionalizacijskimi sporočili ne gre podcenjevati, bi vseeno težko trdili, da je ta reklama kaj več kot pasji prdec v vesolju oglaševalskih fantazij. Vrednote sodobnih mladih žensk so namreč tako daleč od tovrstnih definicij ženskosti in moškosti, da kakšnega usodnega vpliva na samopercepcijo ne morejo več imeti. Vlak »starih dobrih časov«, ko »so bile ženske še ženske in moški moški«, kot to zveni v ideoloških pravljicah, je namreč že davno odpeljal…
A to ne pomeni, da se lahko takšnim domislekom benevolentno režimo, češ, blagor ubogim na duhu. Ali da jih smemo ignorirati. Podobna, le inteligentnejše zapakirana sporočila je namreč mogoče vsak dan razbirati v stališčih tistih, ki bi že zaradi svojega položaja morali kaj vedeti o pomenu pogojev in razmer za ustvarjanje (žensk). O »kemični« sestavi steklenega zvona torej, da bo »gospodom z doktorati« bolj jasno. (Preden me kdo česa obdolži: »gospodje z doktorati« so analogija z »diplomiranimi damami«, sintagmo, ki jo je uporabil nedavno izvoljeni predsednik SAZU dr. Tadej Bajd.)
Začnimo torej pri SAZU, ugledni instituciji s spoštovanja vrednimi člani in članicami… ter odiozno prakso spregledovanja dejstva, da slovensko znanost in umetnost že desetletja odločilno zaznamujejo tudi ženske: predavateljice na uglednih tujih univerzah, avtorice del, prevedenih v desetine jezikov, slavljene pesnice in kiparke, članice vrhunskih raziskovalnih timov… Med več kot 160 rednimi, izrednimi in dopisnimi člani namreč najdemo le pet članic. V umetniškem razredu nobene – ne doma ne v tujini. Prav tako ne v razredu za medicinske vede. Umetnost in medicina sta v Sloveniji pač moškega spola. Pa to ni najhuje. Huje je, da se je na tako značilno »nerodnost«, ki si jo je prof. Bajd privoščil v intervjuju za SP in v Odmevih, odzvala le komisija za ženske v znanosti pri MIZŠ. Kar je približno tako, kot če bi se na primere korupcije odzivala le policija.
Ko so namreč prof. Bajda vprašali, zakaj je tako malo žensk v SAZU oziroma kako bi povečal njihovo število, se je najprej poskušal izmakniti, češ da ni pravi za ta odgovor, saj na njegovi fakulteti študira zelo malo žensk. Nato je poskušal prevaliti odgovornost na druge, rekoč, da če bi univerza habilitirala več žensk za profesorice, inštituti pa bi jim zaupali vodenje več oddelkov, potem bi tudi oni lahko storili več. Nato je, da bo mera polna, v mrak brcnil še v Odmevih. Po Bajdovo se namreč »diplomirane dame« raje vrnejo v domače kraje, kot da bi v Ljubljani delale kariero. »Moraš biti na inštitutu, moraš biti na univerzi, ampak se rade vračajo v svoje okolje,« je razložil problem akademske (ne)prodornosti žensk.
Si predstavljate te lene babnice?! V Ljubljani jih milo moledujejo, naj prevzamejo projekte, inštitute, katedre, ponujajo jim laboratorije in štipendije za postdoktorski študij, one pa otroka pod pazduho pa marš v Zgornji Kašelj. Službica zjutraj in vrtiček popoldne. S trdo znanostjo pa se morajo nato ubadati oni, moški. In namesto da bi jim bili kot družba hvaležni, jih raje zmerjamo, da bi se morali poučiti o nekakšnih družbenih pogojih znanosti, o koreninah kariernih zaostankov in bežanja v Zgornji Kašelj. Ko pa vsi vemo, da one »takšne« so…
Nič drugače ni v politiki: tudi tam je, na primer, povsem »jasno«, da bi ženske na prvih mestih list za evropske volitve stranko ugonobile. Kaj potem, če so Tanja Fajon, Mojca Kleva Kekuš in Romana Jordan v Bruslju cenjene kot izjemno delavne in uspešne poslanke. (Spomnimo samo na izjemne pohvale, ki jih je za svoje poročilo o davčnih oazah prejela Mojca Kleva Kekuš.) Na prvih mestih jih ni najti, Jordanove sploh na listi ne. Kaj šele, da bi jih strankarske centrale ustrezno promovirale. Bruselj očitno ni mesto za »prave ženske«, temveč mesto za navdušene tenisače, »novih izzivov« željne strankarske prvake, za politike, ki bi brez oklevanj pripeljali trojko v Slovenijo…
Nič čudnega, da se feminizem seli na ulice. Seksizmi so rdeča nit, ki pri nadzoru žensk spaja politične elite, ekonomsko izkoriščanje, akademsko okolje, medijski prostor in cerkvene sile. Služijo utrjevanju podrejenega položaja žensk, da bi nam lažje vladali in upravljali naša telesa, so feministke zapisale v vabilo na protestni shod 23. maja v Ljubljani. In dodale: »Nismo histerične – besne smo, ker ne vzdržimo več.«
