Ne, nič novega. Prvi večji porast odseljevanja iz države sovpada z začetkom gospodarske in finančne krize. Leta 2007 se je število odseljenih oseb najprej povečalo za dvakrat, torej na 4000, kar velja tudi za leti 2008 in 2009, nato se je v letu 2010 številka dvignila na 5000 oseb, v letu 2011 na 6000 oseb in v letu 2012 na dobrih 8000 oseb, kar je rekordno število odseljenih oseb v zgodovini samostojne države. V prvem tromesečju leta 2013, do katerega so na voljo uradni podatki, se je število ustavilo na 5200, kar pomeni, da se skupno število odseljenih v letu 2013 vrti okoli 7000. Če vse skupaj seštejemo, potem se skupno število odseljenih oseb v obdobju med letom 2007 in koncem leta 2013 giblje nekje okoli 40.000. Gre nedvomno za posebno zgodbo. Tudi v zgodovinskem kontekstu treh velikih valov migracij s slovenskega ozemlja. Tako se simbolno ali konkretno prvemu valu iz konca 19. stoletja, drugemu iz časa med obema vojnama, tretjemu po koncu druge svetovne vojne, ki je edini primarno določen s političnimi razlogi, pridružuje četrti val.
»Ko pridem na Institut Jožef Stefan, vsi mladi govorijo samo o tem, s kom v tujini so se pogovarjali in kam bodo odšli. Bojim se, da bodo odšli za vedno. Zelo sem zaskrbljen za dolgoročni razvoj države,« je opisal stanje med mladimi raziskovalci direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS dr. Franci Demšar. »Vsekakor beg možganov postaja vedno bolj pereč,« pravi dr. Vito Türk, nekdanji direktor Instituta Jožef Stefan. »Žal verjetno v Sloveniji ni podatkov, koliko jih že po končani srednji šoli odide v tujino. Vsekakor gre za najboljše in najbolj ambiciozne. Taki se praviloma ne vračajo, še zlasti ker so delali v mnogo boljših razmerah, ki jim omogočajo v nadaljevanju uspešnejšo kariero in boljšo plačo.« Dr. Marina Lukšič - Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU pa opozarja, da je »težava v tem, da jih ne pritegnemo nazaj. Nimamo sistemske politike spodbujanja vračanja, ampak le sistemske blokade.« Država pri tem, da bi kaj konkretno naredila ali ustvarila priložnosti, da mladi ne bi hodili iskat možnosti preživetja po svetu, odpove na celi črti.
Trenutno je v Sloveniji eden redkih vsesplošnih retoričnih konsenzov, da so spremembe nujne, in to na najrazličnejših družbenih področjih, nivojih in praktično v vseh državnih podsistemih. Hkrati pa postaja vse bolj očitno, da za spremembe ni niti najmanjše volje, pripravljenosti, morda tudi ne dovolj znanja in izkušenj. V tem trenutku se zadolžujemo zato, da gasimo najhujše požare in da lahko ostajamo isti, trdno in še odločneje znotraj večnega vračanja enakega, ponovno vse bolj potopljeni v tradicionalni preplet travme in nostalgije, zaradi česar ne znamo normalno živeti niti v sedanjosti, kaj šele konstruktivno razmišljati o prihodnosti. Ponovno se oddaljujemo od točke, na kateri bi bila mogoča sprememba časovne perspektive, povedano s Philipom Zimbardom, obrat iz fiksacije s preteklostjo v perspektivo prihodnosti. V procesu nimamo niti enega samega resnega strateškega premisleka, v delu ni niti ena večja sistemska reforma, niti blizu nismo kakršnemu koli premisleku o različnih razvojnih modelih.
In medtem ko ostajamo trdno na svojem, nedojemljivi za kar koli, se svet okoli nas vendarle spreminja. Če tega ne dojemamo mi, ker nam morda še ni treba, to vsekakor dojemajo (in živijo) mladi. Programi študentskih izmenjav postajajo integralni del študija, za doktorje in diplomante postajajo odhodi v tujino tako rekoč nujnost, projektni, nomadski načini življenja, ki ga zaznamujeta večja fleksibilnost in odzivnost, v mladi populaciji ni več izjema, ampak pravilo, polna izraba sodobnih konceptov mobilnosti pa samoumevno dejstvo. Znotraj tega postaja prost pretok oseb po Evropski uniji ena bolj cenjenih svoboščin, v nemalo primerih celo ključna preživitvena možnost. Spreminjajo se vrednote, spreminja se dojemanje migracij in s tem narava migracij samih. Kjer je še malo prej stala blokada, prek katere mladi niso mogli, se nenadoma pokaže serija novih možnosti. Opozorila mladih, da ne morejo ne živeti ne umreti, se spremenijo v jamranje države, da se ji dogaja beg možganov.
V takšni situaciji in v tem novem svetu bi bilo morda smiselno na novo določiti tarčo. Vsaj v prvi fazi. Morda bi bil v prvem koraku smiseln razmislek o tem, kako s pomočjo sodobnih komunikacijskih možnosti najprej poiskati, nato zajeti to skupino mladih, izobraženih, visokokvalificiranih in artikuliranih oseb, ki delujejo po različnih državah in v različnih kulturnih prostorih, ki delujejo v različnih pomembnih institucijah, od univerz do gospodarstva, kako njihovo znanje, izkušnje, dobre prakse, ki širijo obzorja in dodajajo nove perspektive, »prečrpati« nazaj v domači prostor. Kako iz tega potenciala začeti graditi in sestavljati banko ljudi, banko idej, banko izkušenj, banko dobrih praks in različnih znanj za prihodnost. Kako iz tega mozaika sestaviti ogledalo, ki bi delovalo kot odsev, kot analiza stanja in hkrati kot različni možni razvojni modeli. Mogoče se prav ti ljudje, te izkušnje, to znanje in te dobre prakse nekoč, ko in če bomo srečali prihodnost, izkažejo kot ključni.
