Pri dogodkih, kakršen je letno zasedanje generalne skupščine, gre navadno za mešanico iskrenih prizadevanj za izboljšanje sveta in sprenevedanja brez resnih namenov za spremembe. Navsezadnje je večina udeležencev na tem dogodku predstavnikov oblasti, torej tistih struktur, ki najpogosteje kršijo človekove pravice posameznikov in posameznic.
V programu slovenskega predsednika vlade, ki se dogodka prav tako udeležuje, beremo, da bo ob tej priložnosti predstavil "pobudo za konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocida", saj da je predsednik vlade "prevzel predsedovanje pobudi v okviru Inštituta za kulturno diplomacijo". Te pomembno zveneče besede je treba vzeti s kančkom rezerve. Na spletni strani omenjenega inštituta je namreč podrobneje opisan namen pobude, ki je v tem, da se ustanovi "neodvisni odbor Združenih narodov za spremembo konvencije o genocidu". Predsednik vlade je imel leta 2010 ob predstavitvi te pobude govor (dostopen na spletni strani omenjenega inštituta), v katerem je za genocid označil dogajanje v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni v letih 1945 in 1946.
Povojni poboji, na katere se ta izjava nanaša, so bili brez dvoma okrutno dejanje. Pomenili so množično kršitev človekovih pravic, ki ne prestane osnovnega testa človečnosti, spoštovanja načel pravne države, prepovedi smrtne kazni, načela, da kazen ne sme biti izrečena brez zakona, in še bi lahko naštevali. Ne ustrezajo pa merilom, kdaj določeno dejanje štejemo za genocid.
Omenjena konvencija Združenih narodov genocid opredeljuje kot določena dejanja, storjena "z namenom uničiti določeno nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino, v delu ali v celoti" (drugi člen). Do povojnih pobojev je prišlo - enostavno povedano - zaradi kolaboracije, torej bi morala konvencija o genocidu, da bi bilo mogoče povojne poboje kvalificirati za genocid, vključevati še kakšno dodatno skupino, denimo politično. Je to namen pobude za spremembe konvencije o genocidu? Ali pa je predsednik vlade zaskrbljen zaradi drugih grozodejstev, ki se dogajajo v svetu, pa jih ni mogoče kvalificirati kot genocid? To je težko oceniti, saj vprašanja človekovih pravic in kršitev mednarodnega humanitarnega prava doslej niso bila prav pogosto na urniku dnevne politike.
Iz medijskih poročil o predstavitvi pobude o genocidu je mogoče razbrati tudi, da so prizadevanja predsednika vlade na to temo usmerjena v zagotavljanje podpore pri kandidaturi za svet Združenih narodov za človekove pravice za obdobje 2016-2018. Ta prizadevanja so seveda pozitivna, ugledno je biti član kluba držav, ki druge države opozarjajo zaradi kršitev človekovih pravic.
Ustreznost za članstvo v tem svetu je mogoče dokazovati na več načinov. Ministrstvo za zunanje zadeve je bilo že doslej v okviru različnih pobud in prizadevanj v okviru Združenih narodov zelo aktivno na številnih področjih - samostojno je podajalo pobude, podpiralo stališča drugih držav, ki so bila v korist varstva človekovih pravic in aktivno sodelovalo pri oblikovanju številnih mednarodnih konvencij.
Vendar pa je to le ena raven, na kateri je treba izkazovati primernost za članstvo. Druga, prav tako ali še celo bolj pomembna raven je odnos do človekovih pravic in vladavine prava znotraj države kandidatke. Visoka raven spoštovanja človekovih pravic in integracija teh načel v vse politike, ki nastajajo na ravni države in lokalnih skupnosti, sta tista elementa, ki gradita verodostojnost kandidatke za članstvo. Povsem neprimerno je, če za svet ZN za človekove pravice kandidira država, ki znotraj svojih meja do tega vprašanja ne goji zahtevane občutljivosti, saj pri obravnavi položaja v drugih državah ne more delovati verodostojno. Zato je nujno, da ob uporabi velikih besed in podaji različnih deklarativnih pobud na mednarodni ravni, kakršna je ta na področju genocida, obstaja tudi jasno izkazana zaveza človekovim pravicam na nacionalni ravni, in sicer v zakonih, besedah in dejanjih.
Področij, ki so v tem trenutku še posebno občutljiva in na katerih bi morala Slovenija storiti več, je precej. Že dolgo velja, da med človekove pravice sodijo tudi socialne in ekonomske pravice, ki so v Sloveniji v tem trenutku pod vprašajem, saj se reševanje gospodarske krize z varčevalnimi svežnji rešuje predvsem z rezanjem pravic socialno najšibkejših ali pa se rešuje na diskriminacijski način (kot kaže primer selektivno zmanjšanih pokojnin). Drugo pomembno področje zadeva sojenje brez nepotrebnega odlašanja - Slovenija neprestano plačuje odškodnine zaradi zamud pri sojenju, te pa so posledica nenehnega spreminjanja zakonodaje in pretiranega administriranja v zadevah pred sodišči. Tretje področje je odnos do različnih manjšin, kjer zaradi nezadostnega in prepočasnega urejanja izstopata položaj romske manjšine in položaj istospolnih partnerjev, ki zaradi zavrnitve družinskega zakonika še vedno nimajo dostopa do enakih pravic, ki izhajajo iz socialnih zavarovanj. Na splošno je opaziti tudi neustrezen odnos do načel pravne države, ki ne pripomore k verodostojnosti države pri tovrstni kandidaturi.
Vse to so velike in težavne naloge, poreče kdo. Kako vse to urediti do leta 2015, da bomo primerna kandidatka za članstvo v svetu za človekove pravice? To sicer ni pravo vprašanje, morali bi se vprašati, kako zagotoviti, da bodo človekove pravice v Sloveniji spoštovane, in kako doseči, da bo spoštovano dostojanstvo vseh. Začnemo lahko tudi pri zelo konkretnih zadevah. Prve odškodnine izbrisanim so bile že plačane, s čimer je bil izpolnjen prvi korak za izvršitev sodbe, oblasti pa čaka še drugi, težji korak priprave zakona o popravi krivic. Tudi z njim bodo gradile svojo verodostojnost.
dr. Neža Kogovšek Šalamon je pravnica, zaposlena na Mirovnem inštitutu
