Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

Menedžerski krč

Pred kratkim sem imel priložnost javno komentirati problematiko finančnega zdravja naših bank. Izhodišče je bil novinarski prispevek, ki je najprej s prstom pokazal na banke, da te ne sodelujejo pri prestrukturiranju gospodarstva.

(Foto: Jaka Adamič)

Pri tem je bila podana izjava predsednika uprave Merkurja, ki je predstavil izkušnjo zelo počasnega delovanja bank v primeru reševanja finančnih težav Merkurja. Nato pa izpostavljen podatek o letos prikazani rekordni izgubi slovenskih bank, ki samo še dodatno kliče po ponovnih dokapitalizacijah bank z davkoplačevalskim denarjem. Skratka, banke so v samem osrčju tistega, kar je narobe v slovenskem gospodarstvu. Delajo zgolj izgubo in ne pomagajo dovolj gospodarstvu, ki se potaplja zaradi kreditnega krča.

To je verjetno kar reprezentativno mnenje o vlogi bank danes. Vendar je tudi res, da težav s prezadolženostjo slovenskega gospodarstva ne bomo rešili, dokler bomo na stvari gledali tako. S slovenskimi bankami je dejansko marsikaj narobe. Rezultat delovanja uprav bank iz predkriznih časov (nekatere od teh uprav so v sedlu še danes) je res ničev. Povzamemo ga lahko le z dvojim. Cilj poslovanja je bila hazarderska politika posojanja in/ali korupcija z namenom osebnega okoriščanja. Revizije preteklega poslovanja so danes prepredene s forenzičnimi in kriminalističnimi preiskavami. Razsežnosti oškodovanja lastnikov bank so težko predstavljive. Upravljanje s tveganji je bilo dobesedno na psu. Tako nizka stopnja znanja zaposlenih s področja upravljanja s tveganji, kot smo jo lahko zaznali v bankah, predvsem pa krčevito nasprotovanje kakršnim koli spremembam in napredku po tem, ko je udarila kriza, je prav šokantno.

V slovenskem bančnem sistemu kronično primanjkuje kapitala. Pred več kot letom sem ocenil, da najmanj milijarda evrov. Danes se okoli te številke sučejo tudi uradne ocene in v zadnjem letu se ni nič naredilo, da bi se ta primanjkljaj zmanjšal. Vendar je enako pomemben primanjkljaj človeškega kapitala. Pomanjkanje ustreznih znanj je omejevalni faktor, ki bo ključni inhibitor bodočega razvoja bank. Brez dvoma del odgovornosti s tega vidika nosijo izobraževalne inštitucije z Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani na čelu. Skupaj s stanovskimi združenji, ki so na področju izobraževanja ravno tako zatajila, bodo morale kmalu odgovoriti tudi na ta izziv. Sicer se jim na trgu bolj slabo piše.

Ne glede na vse to težko ravnodušno poslušam pritožbe nad bankami s strani vodstev bankrotiranih podjetij. Pogled iz vesolja na Slovenijo pokaže sliko prekomerno zadolženega gospodarstva. In prekomerno zadolženi del gospodarstva je tudi najglasnejši v pozivih po dodatnem kreditiranju. Nič novega, vsak amaterski, kaj šele profesionalni nogometaš ve, da največ prekrškov simulirajo slabi igralci. Vendar bodimo iskreni. Vsi tisti, ki prikimavajo zgodbi o kreditnem krču, iz lastnega žepa tem podjetjem ne bi posodili nič. In to zaradi dveh razlogov. Prvi je prekomerna zatečena prekomerna zadolženost. Drugi je dejstvo, da pozivi po dodatnem zadolževanju signalizirajo šibkost sicer deklariranih strategij razdolževanja. Ne glede na še tako kompleksne argumente o dinamičnih učinkih likvidnostnih premostitev poslovanja je težko verjeti, da se bomo lažje streznili, če najprej še malce popijemo.

Podobno velja za banke. V kolikor bi bile svobodne pri sebi narediti enak razmislek, kot ga lahko sami glede svojega denarja, bi lahko po mentalnem zdravju povprašali vodstvo vsake banke, ki en sam evro posodi podjetjem, ki se najbolj pritožujejo glede kreditnega krča. V času krize namreč najglasneje po kreditih povprašujejo podjetja, ki so jih najmanj sposobna vrniti. Zakaj banke to vseeno počnejo? Zaradi ničesar drugega kot računovodskih pravil, ki omogočajo, da se lahko pretvarjamo, da je neko podjetje, ki redno plačuje obresti na svoja posojila, kreditno sposobno, četudi objektivna finančna analiza pokaže, da nikoli ne bo sposobno vrniti glavnice. Ta pravila so nekaj takega kot prepričanje, da kup gnoja ne zaudarja, če na njem sedimo, zasmrdel pa naj bi, če bi z njega sestopili.

Pa s tem ne želim ničesar reči o ekipah, ki so prevzele reševanje nasedlih šampionov. Večinoma se ukvarjajo s skoraj nerešljivim in razumem, da je vsako stopicanje na mestu frustrirajoče. Bolj me skrbi dejstvo, da mediji in javnost po treh letih še vedno radi kupijo tovrstna razmišljanja. Bine Kordež, Boško Šrot, Zdenko Pavček, Igor Bavčar in podobni so vsi brez izjeme kot glavni vzrok propada njihovih podjetij navedli banke, ki jim niso želele več posojati. Tudi gradbeni baroni bi še vedno bili tam, kjer so bili, če bi jim banke veselo posojale še naprej. Smo na to že pozabili?

Vendar se s padlimi tajkuni zgodba ne konča. Skrb zbujajoča je njihova menedžerska dediščina. Veliko menedžerjev, ki so jih mediji najbolj polni, namreč razmišlja podobno. Pri tem so nekateri primeri očitni. Recimo problem Pivovarne Laško, kjer so očitno prepričani, da se bodo z oblikovanjem pogodbenega koncerna lažje finančno sanirali, vendar si bodo tudi tlakovali vse potrebno za tržni polom ob zaostreni konkurenci, ki ji ne bo treba financirati sredstev, ki jih ne rabi. Potem so tu manj očitni primeri srednjih in majhnih bank v pretežno slovenski lasti ter Save Holdinga. Vse finančne hišice iz kart. Na koncu je še zelo poučen primer Mercatorja, ki je dosegel kar nacionalne razsežnosti. Nanj smo navezali usodo slovenske živilskopredelovalne industrije, nacionalni interes in politične sprege. Vendar je vse to navezano na finančno zelo šibke temelje, ki bi se stresli takoj, ko bi, na primer, njegovo vodstvo želelo Mercatorjeve upnike, torej banke, počastiti z donosi, s katerimi podobna podjetja nagradijo kupce svojih obveznic na kakem zahodnem trgu kapitala. Vse ostalo je lepo okrašena izložba, katere sijaj je premo sorazmeren denarju, ki se ga vlaga v medijsko podobo in analize spoštovanih strokovnjakov.

K problemu človeškega kapitala v bankah lahko tako mirno dodamo problem izgubljene generacije menedžerjev, ki je sicer starostno na vrhuncu življenjske moči. Razvili so se ob poslovnih vzorcih prekomernega zadolževanja glede na prakso svojih kolegov na tujih trgih. In to ob dejstvu, da je naš finančni trg še vedno podpovprečno globok in naše banke glede na naš bruto domači produkt še vedno precej manj kreditirajo od povprečja držav EU. V zadnjih treh letih se ti menedžerski vzorci žal niso spremenili. Krč v gospodarstvu vsekakor je. Vendar ne le kreditni, temveč tudi menedžerski. Prvi bo obstajal, dokler bo drugi. In še vedno se bomo čudili, kako banke nič ne naredijo za reševanje težav drugih, obenem pa jih moramo vedno znova krpati z davkoplačevalskim denarjem.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor