Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

Stanko Novak ali narobe svet

Stanko Novak je starejši gospod, upokojenec. Gospod Stanko Novak je že nekaj skusil in nekaj razume. Razume denimo stisko. Ve, kaj je nemoč, in ve, kaj je solidarnost. In ne more več mirno gledati televizije, na kateri vsak dan obglavljajo ljudi, na ta ali oni način, z različnimi orožji, jeklenimi ali papirnatimi. Denimo z absurdi te države. Ko je pred dnevi videl enega takih kronskih absurdov, zavarovalnico Adriatic Slovenica, ki je skušala od brezposelnih delavcev Vegrada še enkrat izterjati plačilo za zdravstveno zavarovanje, ki so ga v času zaposlitve že plačali, a si ga je gospa Tovšakova vtaknila v žep, ni mogel več. Ni mogel več živeti v svetu popolnega absurda, kjer se sme enkrat že ogoljufanega, potisnjenega na kolena, oropanega ogoljufati še enkrat. In je naredil, kar je lahko: šel je na banko, dvignil prihranke in pomagal dvema od teh nesrečnikov tako, da je poravnal Vegradov dolg.

(Foto: Matej Povše)

Ljudi, kakršen je gospod Novak, v tej državi ni malo, zelo veliko jih skuša pomagati. To so ljudje, ki ne morejo razumeti, kako je takšno barbarsko plenilstvo možno. Na vseh koncih je slišati pojasnila o tem in onem razlogu, vsi nekako vemo, zakaj je tako, kot je, a spremeni se nič. Vsaj tam ne, kjer bi se moralo, na sistemski ravni.

Primer Vegradovih delavcev in Adriatica je namreč natančno to: je primer, ko zakon ščiti močnejšega, večjega in kaznuje šibkejšega. Tovšakovi je država dopustila, da delavcem ni plačala prispevkov, ker je bila močna. Ne delodajalec ne davčna uprava po zakonu nista bila dolžna obvestiti delavca, da mu je delodajalec ukradel del plače, namenjen prispevkom. Država je imela razumevanje za propadajoče direktorje, ne za stradajoče delavce. Ti so za vse skupaj izvedeli, ko je bilo že prepozno, ko je podjetje zdrsnilo v stečaj.

In v stečaju se zgodba o močnih in šibkih ponovi: mali terjatelji iz stečajne mase ne dobijo nič, ne delavci ne podizvajalci. Kar se da izpuliti, poberejo najmočnejši, banke. Adriatic se v bitko niti ni spustil, četudi je delavcem sprva sporočil, da bo dolg izterjal od Vegrada. Raje se je lotil šibkejšega od sebe, najšibkejšega člena, delavcev. In jim še enkrat zaračunal, kar je Vegrad ukradel.

A pri tem je naredil amatersko dvojno napako: da si podjetje upa terjati od delavcev, naj zavarovanje plačajo dvakrat, je popolna amoralnost in v isti meri marketinški kretenizem. Zato se je javnost ustrezno takoj odzvala tudi s pozivom, naj ljudje prekinejo zavarovanje pri tej zavarovalnici. Poziv je bil prava stvar, saj je edina govorica, ki jo ta podjetniški avtizem razume, govorica denarja. Namesto 130.000 evrov Vegradovega dolga jim je javnost zapretila s popolno izgubo kredibilnosti na trgu, to pa so milijoni. Tokrat so sporočilo razumeli: za zdaj so preklicali terjatev in začenja se nova zgodba, v kateri naj bi za spremembo plačal tisti, ki je vzel, Vegrad.

Odziv ljudi na nesrečo ljudi kaže, da na srečo še nismo povsem brezbrižni in otopeli, da nismo nasedli politični in ekonomski eliti, ki trdi, da je treba ljudi žrtvovati, da bi jim bilo potem bolje. Ta odziv je predvsem psihološka opora ljudem, ki so zaradi izkušenj izgubili vero v človeka. Toda to prostovoljno gasilstvo ne more in ne sme zakriti dejstva, da so ta položaj zakrivili zakonodajalci in državni uslužbenci, ki niso poskrbeli za morebitne zakonske nedoslednosti ali niso skrbno izvajali zakonov. Solidarnost je in bo potrebna vedno in povsod, toda ko gre za v nebo vpijoče anomalije v ravnanju države, ki ljudi spravlja na kolena, takrat je treba solidarno pritisniti na izvor greha, ta pa tiči v vladi in parlamentu, v zakonodaji, davčni upravi, inšpektoratih… V nasprotnem primeru bo naše politično plemstvo lahko vsakič zadovoljno ugotovilo: nič nam ni treba narediti, saj dobri ljudje vedno pomagajo, vidite, še se najde krajcar po barakah…

In vsak dan več jih bo, barak, še zlasti če vlada uresniči napovedi varčevanj in socialne kapice. Kajti v teh hudih časih ne bodo obdavčili ne kapitala, ne nepremičnin, ne luksuza, nasprotno. Z zgornjo mejo pokojninskih prispevkov bodo vsem, ki zaslužimo nad 1200 evrov na mesec (če bo obveljala zdaj omenjana meja povprečne slovenske plače), onemogočili, da bi solidarno prispevali za tiste, ki imajo manj. Z zakonom nam bodo prihranili od nekaj evrov do denimo okoli 200 evrov tistim, ki zaslužijo okoli 7000 evrov, s čimer pa se bo pomembno zmanjšal priliv v pokojninsko blagajno, ki je že tako in tako pod vodo. Razumi, kdor more. Kateri norec se lahko v najhujši gospodarski krizi spomni za drobiž (kajti kaj je nekaj sto evrov pri deset tisoč evrih plače) razbremenjevati bogate, da bi še bolj potopil revne, namesto da bi povečal prispevke najbolj premožnim? Kako lahko večina državljanov pogoltne to absurdno skrb za bogate? Argumentacija, ki jo ponujajo, je popolnoma nora: dejstvo, da je pokojnina omejena z zgornjo mejo, ne odtehta tega, da imajo premožnejši neprimerno več od države, več od brezplačnega šolstva, zdravstva, javnih storitev, infrastrukture, in to zato, ker jo pač bolj uporabljajo. Le zakaj kmet na oddaljeni kmetiji, ki se vse življenje vozi po eni makadamski cesti in katerega otrok ni videl drugega kot osnovno šolo, plačuje davke za avtoceste in visoko šolstvo? In zakaj torej premožni ne bi dal nekaj več za njegovo pokojnino?

Še hujši je cinizem, češ da se bodo zaradi davkov naši bogataši odselili iz države - naj, lepo prosim, gredo. Me res zanima, kako bodo ti naši šentflorjanci živeli tam, kjer ni leta dni porodniške, ne zastonj vrtca za drugega otroka, ne brezplačnega študija, kjer davke pobirajo tudi bogatim, ne le revnim, kjer ne bo zvez ne za posojilo na banki ne za ženino službo, kjer ti prijatelji v politiki ne uredijo zakonodaje po tvoji meri…

Državljani, ki zaslužimo več kot povprečno plačo, smo tako v paradoksalnem položaju: nasprotovati moramo zakonu, ki bi nam vrgel nekaj drobiža, ker bi se s tem odrekli solidarnosti do tistih, ki jim gre slabo in ki jih bo vse več. Ker je to narobe svet, v kakršnem moramo sami zahtevati obdavčitev, ker nočemo živeti v svetu, ki drvi v vse večje razsoljevanje, v getoizacijo revnih na eni in bogatih v zlatih kletkah na drugi strani, in ker nam ta in tak svet debelih krav in shiranih ovc skušajo prodati za tistih nekaj demagoških evrov prihranka.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor