Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

Trideset let potem

(Eni so še vedno prepričani)

Ko beremo vse te članke in razprave, pa vendar pogosto pozabljamo, da niso namenjeni našim domoljubom in Titovim privržencem, ampak predvsem onim drugim. Nam se ti članki in ta pisanja včasih zdijo polna ponavljanj, znanih resnic; vendar pozabljamo, da smo mi že prepričani in privrženi, medtem ko oni še niso, in da jim je treba še marsikaj pojasniti, kar nas že dolgočasi. 'Nič posebnega, nič novega!' vzklikamo v svoji goreči neskromnosti.

Dimitrij Rupel je bil že vseskozi prepričan (revija Teleks ob Titovi smrti)

***

Kajti mladega človeka gradi akcija. (…) Mladi smo bili vedno najbolj revolucionarni in na nas leži naloga, da naprej razvijamo našo samoupravno socialistično družbo, da jo gradimo na revolucionarnih temeljih, temeljih marksizma. (…) Oni so postavili temelje, mi pa moramo na teh temeljih graditi naprej, razvijati bratstvo in enotnost med našimi narodi. Se boriti proti vsem negativnim pojavom v naši družbi in predvsem slediti poti našega največjega revolucionarja - tovariša Tita.

Ivan Janša, komisar 1. čete 1. bataljona pohoda po poteh Avnoja 1977

***

Ulice in ceste mesta poimenujejo po pomembnih ljudeh za svoj kraj, narod, deželo. Avenije in trge po velikih osebnostih ali dogodkih. Ljubljana bo zdaj zdaj dobila avenijo, vpadnico, ki bo povezovala športni park Stožice s krožiščem Tomačevo in krožiščem pri Žalah. Je torej Tito bil velika osebnost? Nedvomno. Ne nazadnje to izpričuje pogreb, na katerem se je zvrstil z redkimi izjemami ves svetovni politični vrh. 209 delegacij iz 128 držav. Od tega 31 predsednikov republike, 4 kralji, 6 princev, 22 predsednikov vlad itd. Vsekakor je bilo malo, če sploh kaj pogrebov političnih osebnosti, ki so pritegnili tolikšno množico velikih politikov. Opazno je manjkal le ameriški predsednik Carter. A ne zaradi zadržkov do umrlega Tita, ampak iz notranjepolitičnih razlogov. Ker je to umanjkanje bilo ocenjeno kot diplomatska napaka, je hitro po tistem obiskal Jugoslavijo, da bi sporočil, da so bili razlogi odsotnosti drugje.

A kakorkoli. Danes so ocene Titove vloge in Titove ere različne. Kot vsaka velika osebnost je tudi Tito poln protislovij. In večina, ki z zgodovinske in emocionalne distance motri njegovo vlogo, priznava, da so pozitivni momenti prevladujoči. Titova Jugoslavija je bila ob nastanku totalitarna, kasneje svojska semiavtoritarna država, s široko odprtimi mejami, kar je omogočalo intenziven pretok ljudi in idej. V tem je bila svojska in enkratna med tako imenovanimi socialističnimi deželami. A v času najbolj mračnih dogodkov v Jugoslaviji tudi evropska in svetovna demokracija ni bila taka, kot je danes. Navsezadnje je izšla Titova Jugoslavija iz krvave rihte druge svetovne vojne, v kateri sta si celo demokrata Churchill in Truman umazala roke s krvjo več civilistov kot "morilec Tito". General De Gaulle iz povojnega obdobja je po današnjih merilih prej samodržec kot demokrat. Mnogo velikih zgodovinskih osebnosti, po katerih danes poimenujejo trge, ulice, ceste, avenije ima v biografiji vpisane neprijetne detajle. No, zgodovinska distanca abstrahira detajle in da generalno oceno. Tudi za Tita. In to bi moralo zadostovati. Pa vendar se del politike s takšno prakso niveliranja zgodovinskih ocen ne more sprijazniti. Motivi so različni. Slej ko prej povezani z občutkom krivde. Zaradi različnih razlogov. Od pasivnosti do aktivne kolaboracije v prejšnjem režimu. Pisali smo že, kako absurdno je, da je predsednica NSi, ki je v času, ki je zahteval dejanja in izpostavljanje, v zapečku "štrikala in kvačkala". Kako je minister Zupan iz NSi prešprical slovensko pomlad, ker je menda imel veliko dela s pisanjem magisterija itd. A danes so najbolj glasni tisti nasprotniki poimenovanja ulice po Titu, ki so bili aktivni sopotniki in celo sodelavci Titovega režima.

Najbolj glasno antititovska je danes grupacija okrog stranke SDS. Kar je logično in razumljivo. Kajti ravno v tej stranki je cel kup sodelavcev in sopotnikov režima. Ki imajo to smolo, da se zgodovine ne da popravljati za nazaj.

V tem smislu je Janša resnično tragična, pravzaprav tragikomična figura. Ob svojem času prepričan, zagnan, navdušen. O.K., ni bil edini, ki je takrat verjel v režim. Tudi ni edini, ki je lazil po poteh Avnoja in je bil podvržen idolatriji. A problem ni v tem - to bi lahko spregledali ali se vsaj uvidevno pretvarjali, da nismo opazili - pač pa v dejstvu, da je še danes tak: revolucionarni zanos, dogmatična pamet, površni, a kategorični sklepi. Odpovedal se je Titu, ga zatajil, a ohranil do danes metode motrenja sveta in ljudi, ki se jih je takrat naučil. In tisto, kar je najbolj fascinantno, niso ode Titu, samoupravnemu socializmu, banalne floskule, ampak miselni sklepi, ki jih (pre)poznamo tudi pri aktualnem Janezu Janši. Morda bi enkrat res veljalo objaviti Janševa zgodnja dela. Besedila iz njegove režimske faze. Ne zato, da bi dokazovali, da je bil tak, kot je pač bil - predan režimu, ampak da bi razumeli aktualno dogmatsko in avtoritarno pamet. Denimo, iz navedenega statističnega dejstva, da je bilo med pohodniki kar 46 odstotkov članov ZK, izpelje atraktivni sklep, da je "ta struktura pripomogla k boljšemu delovanju tako čete kot cele brigade". Ali denimo, da je disciplina na pohodu "sprva šepala, predvsem pri jutranji telovadbi". Itd., itd… Porekli boste, da je bil pač tak čas. Ne. Noben čas ne veleva takšnega pisanja, razmišljanja. A obstajajo ljudje, ki v vsakem času razmišljajo tako, pišejo tako, govorijo tako in na žalost tudi tako delujejo. Janša je eden takih.

A zato nima nobenih težav. Za vse obstaja pojasnitev; "dialektična pojasnitev". Ne nazadnje ta zgodnja dela razkriva njegov instrumentalni odnos do resnice in laži. Ko so ga zalotili, da prepisuje cele pasaže govora od drugega politika (Blaira) ter se je za modre misli nekoga drugega pustil celo nagraditi (Bob leta), je odreagiral hladno, samozavestno: oba z Blairom da sta prepisovala od Masaryka. In se še enkrat debelo zlagal in bil še enkrat razkrinkan. Marsikdo bi se ob takem zapletanju pogreznil v zemljo, prekinil politično kariero. Janša pač ne. Za njega ni pomembno, da so ga zalotili pri plagiatu in serijski laži, kot že velikokrat prej in kasneje, ampak so pomembni motivi tistih, ki to počno. Zato z njim ne prideš na konec.

Denimo. Zadnjič sem pisal, da je v tako imenovanem blejskem dogovoru s Sanadarjem soliral, deloval brez predhodnega soglasja političnih strank, pa se je oglasila pisarna SDS in zapisala, da "poleg očitnih neresnic" navajam tudi nekaj "zavajajočih in morda celo škodoželjnih trditev". Nič niso utemeljili, kaj so te očitne neresnice. Vsekakor pa je preverljiva neresnica, da je premier imel mandat. Na tistem famoznem sestanku strank o Meddržavnem sodišču v Haagu ni bilo govora. Prav tako pa je Janša na Bledu "pozabil" na načelo pravičnosti.

Hočem povedati, da Ljubljana kot prestolnica države nujno potrebuje Titovo cesto. Ne samo zaradi tistih, ki si je danes želijo, ampak še bolj zaradi nekdanjih titoistov, ki se danes grdo sprenevedajo.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor