Kdor je bil na obletnici diskoteke Turist pred nekaj leti, je lahko opazil, da je bil to skup od pufov, stečajev, alkohola in drugih nevšečnosti zmatranih moških in njihovih bistveno boljše ohranjenih vrstnic. In konec koncev, kdo drži pokonci slovensko smučanje? Tina M., ženska. Moški so scagali. Od česa? Blekniti, da dobesedno od pornografije, je slej ko prej premočna trditev, metaforično, če ne pozabimo, da je pornografija eden silovitejših vzvodov globalizacije, pa zagotovo drži vodo. Žensk v pornofilmih, ki se jih da razumeti kot osnovne agentke novega svetovnega reda, si sicer niso izmislile ženske, temveč moški, sledeč svojim fantazmam. No, zmagovalke te igre so ženske. V tem smislu je obravnavani pornožanr pomenljiv širše. Legitimira pojav, ko je staromoški ego, ki potrebuje občutek absolutnega posedovanja nečesa, v novonastalih globaliziranih in transnacionalnih razmerah postal prav patetično odvečen ter resigniran. In če čemu, smo pa na domačem dvorišču priča prav resignaciji.
Predvsem v politiki, kajti v civilnem življenju se da vsaj prvo letošnje polletje oceniti kot nadvse pozitivno intenzivno. Dejansko torej čudi, da pri nas še nimamo izključno ženske stranke. Sploh, ker so volitve poleti idealne. Že zato, ker je v krilu ali lahkotni poletni oblekici lažje prenesti predvolilno kampanjo pri plus 30 kot v dolgih hlačah, srajci in kravati ter je neskladje med poletnostjo ter zariplostjo politike, česar smo bili zadnjič sicer deležni vojnega poletja 1991, v primeru ženskih predstavnic manjše. No, še pomembnejše je vprašanje nelagodne rogonosnosti. Zaradi zadolženosti kot drugih razmerij ta država pač ne more biti tako absolutno »naša«, ko bi si jo staromoški ego želel. Sleherni moški na njenem čelu je zato vsaj kanček rogonosca.
