V glavnem, okoli mene vsi tečejo. Teče sosed, teče žlahta, tečejo prijatelji, teče minister za finance (ob tem se sprašujemo, kje potem najde čas za spopadanje z javnofinančnim primanjkljajem in večanjem državnega dolga, in nam je malo bolj jasno, zakaj ob neuspelem zakonu o davku na nepremičnine lahko izusti le, da nekaj pač uspe, nekaj pa ne in da bo že drugič bolje), teče župan sosednje občine, tečejo sodelavci v službi in, kar je najbolj noro, teče celo moj šef in se sprašujem približno isto kot pri ministru.
In so še mene zvlekli v to tekaško norijo. Priznam, šlo je za napuh v smislu, če ti lahko pretečeš 21 kilometrov v dveh urah, jih bom jaz v uri in pol! Pri štiridesetih in, no, ja, kakšnem kilogramu preveč. In brez kakršnega koli predznanja, kaj šele tekaškega treninga. Bedak. In ker teče žlahtnik, ki sodi v kategorijo tekaških ubrisancev, ki tečejo celo zaradi užitka (kdo normalen na svetu bi to razumel!), me, meni nič, tebi nič, prijavi na enega prvih spomladanskih polmaratonov.
Napoči dan, ko se jaz, novopečeni tekaški entuziast z dvakrat po deset kilometri suhega treninga, odpravim na tekaški maraton. Vsi v top tekaški opremi, vsi ogrevani, vsi našpičeni, kot da gre za svetovno prvenstvo, če ne kar olimpijske igre, ne pa za čisto navadno rekreativno prireditev, na kateri bi človek pričakoval malo pristne, domače, kraške zabave z dobro jedačo in še boljšo pijačo in, ja, vmes bi se pa malo popojali po bližnjih gozdovih. Jok! Med rekreativci gre zares in ta zares pomeni, da sem bil po dveh minutah od poka pištole na 185 udarcih srčnega utripa na minuto in zadihan kot konj. Žlahtnikov nasvet, naj počakam na prvo dobro miško, jo spustim predse in potem (zaradi boljšega razgleda, seveda), čim dalj časa tečem za njo, se seveda ni obnesel. Ker »priklop«, pa če sem se še bolj trudil, ni uspel. Tiste najboljše so me prehitele že po dveh kilometrih. »Saj vem, da ti bodo ušle, ampak vedno pride nova.« Ok, pride. Ampak tudi hitro gre. Kristusove muke so me čakale po poteh okoli Krasa in nekaj časa je še šlo, gorenjska trma ne pozna meja. Potem je začela pihati burja in padal je ledeni dež in, ne vem, morda se mi je samo zdelo, ampak cesta se je postavila skoraj navpično pokonci. Mišk že dolgo časa ni bilo več, prehitevale so me 70-letnice s kakšnim kilogramom preveč, ki malo tečejo zaradi boljšega počutja in ker bi rade dale dol kakšno kilo. Najhujši so pa tisti, ki pritečejo za tabo in se ves čas nekaj pogovarjajo in potem v rahlem drncu in še vedno klepetajoč oddivjajo mimo tebe. Ki niti dihati ne moreš, kaj šele, da bi se pogovarjal! Take bi morali pravzaprav diskvalificirati, ker rušijo moralo poštenim udeležencem, ki se trudijo na vse kriplje. In ne gre, seveda.
Zadnjih dveh kilometrov se ne spominjam dobro. Bila je cesta in bil je veter in dež in nikjer pred mano in za mano ni bilo nikogar. V cilju je bilo bolj pusto, večina sotrpinov je že pojedla joto in že zdavnaj so se pobrali domov. Zmagovalec, to sem izvedel kasneje, je v cilj pritekel dobro uro pred mano. Prehitel sem skoraj sto ljudi. Resnično mi ni jasno, kje so bili in kaj so počeli, da so bili za mano. Zna biti, da so se izgubili ali pa vmes zavili v Trst na kavico.
Zdaj že tri tedne v prostem času ležim na kavču in se vsak dan počutim nekoliko bolje. Okoli mene pa še vedno vsi tečejo. Kdo bi razumel.