Kajti Dneper ni meja z Rusijo, čeprav boljše meje verjetno ni. Podobno velja za umevanje fenomena Janeza Janše. V primeru zadnje kolobocije s poslanstvom se lahko poglabljaš v pravniške razlage, toda če primer pogledaš na velikem zemljevidu, lahko opaziš predvsem, da je gospod nujna točka domačijskega političnega cirkusa. Predstave, v kateri je skupen interes vpletenih ohranjanje položaja panoge, torej politike. Njeno stabilnost zagotavlja za vse varna dinamika, zato je Janša nemalokrat videti celo bolj levi kot lastni oziroma desni projekt. Gospodje, ki so dejansko tajkuni, bi se brez njega na primer težko ponašali z levičarstvom. Za levo-desna razmerja je nujen, kot je za slovensko nogometno ligo pomembno, da ima Maribor Olimpijo ter obrnjeno. V tem je nemara glavna poanta specifike, da bo tudi on (čeprav je dejal, da ne) zaporno kazen vendarle odslužil alternativno: v parlamentu in z dostopom to tviterja. Ker je z njim vse lažje tudi drugim. Vprašanje je zgolj, v kolikšni meri gre za dogajanje, ki izhaja samo iz sebe, v kolikšni meri pa je mogoče razmišljati tudi o delovanju neznanega selektorja. Če gre za prvo, Janšo ohranja neki domačijski praženokrompirjevski smisel za konformizem. Paradigma, ki bi v stilu »volk sit, koza cela« stalno nekaj nergala, z definitivnimi potezami pa si niti ne bi mazala rok.
Morda se temu lahko reče tudi kolegialnost. Prav tista, o kateri je bil govor, ko je nekega novinarskega kolega njegov oče nekoč vprašal: »Povej sine, ti, ki si tam v parlamentu, a so ti politiki, potem ko se skregajo pred našimi očmi, dejansko bolj prijatelji ali sovražniki«. »Bolj prijatelji,« je odgovoril kolega. Možnost obstoja neznanega selektorja prav tako privlači. Ne nazadnje je ta država solidno zadolžena. Ko je Janšo na čelu države tistikrat zamenjala Bratuškova, si vsekakor lahko dobil vtis, da je neki trener v polčasu zgolj zamenjal centerforja.
Enako je pri zadnji kolobociji. Da smo del nadaljevanke, v kateri se režiserji sproti, iz tedna v teden odločajo, kam bodo zapeljali scenarij, katere like bodo ohranili, katerih pa ne. Sliši se zarotniško atraktivno, pa vendar se je težko odločiti. Vpliva malodane narkomanske odvisnosti od ugodja zamaknjene sitosti, ki jo omogoča kombinacija škroba in maščob, na prevladujoč domačijski način razmišljanja, ne gre podcenjevati. Konec koncev gre za ugotovitev F. Nietzscheja. Izročilo repetitivnega prdenja v kavč in kinkanja ob prenosu formule 1 je pri nas močno. Brez Janše si je pa nadaljevanje te politične lagodnosti težko predstavljati. Kot da bi se najedel, pa odpade dirka.