Najbolj pomenljiv primer je žoga, s kakršno se igra letošnje prvenstvo. Zadnjih nekaj žog, sploh pa tista s prejšnjega prvenstva, je imelo vulgarne turbo lastnosti. Ubogi vratarji jih sploh niso mogli loviti, ker so se nemarno odbijale, pri letu nepredvidljivo menjale smer, podobno spuščenemu balonu, ki pofrči cikcak. Sedaj pa retro klasična žoga. Ki jo vratarji spet lovijo. Tega ni bilo videti dolgo. Manjkajo jim samo še čepice. To, da se je vratarje rehabilitiralo z dodelitvijo stare pravde oziroma možnosti ter pravice do tega, da lahko ulovijo žogo, je osvežujoč stari standard, primerljiv s porastom priljubljenosti šlager popevk. In prav zadovoljni delujejo.
Kot kaki butlerji, ki so bili za nekaj časa premeščeni v kuhinjo, sedaj so pa spet dobili pozicijo, ki je njihovemu delu vrnila čast in oblast. Po drugi strani se nekaterih igralci s to žogo ne znajdejo najbolje. Kajti to, da igralcem, ki so se razvadili oziroma svojo igro razvili na predpostavki, da bo žoga sama zavila v gol in ti kot napadalcu omogočila luksuz, kakršnega v sodobnih vojnah ponuja napadanje z brezpilotnimi letali oziroma z neudeležbo pehote, daš klasično žogo, je zlobno, kot če bi smučarjem carving spet nadomestili s klasičnimi smučmi. S to žogo je treba znati. Kot Lionel. On nima težav. No, v splošnem se da zaznati nadaljevanje zgodbe Atletico Madrida iz letošnjega klubskega evropskega prvenstva. Uspešnost srednjih, manj zvezdniških ekip. Kostarika, Alžirija, Čile, Urugvaj, ZDA, Kolumbija, Mehika. Veliko južnoameriških ekip. Logično.
Tam nogomet še vedno pomeni igro, ne pa birokratskega izvajanja nalog, kar se strokovno sicer imenuje tudi »sodoben nogomet«. Slednji je poražen. Zmaguje klasično nogometaštvo. Driblanje, podajanje, prijateljstvo. Tudi radost. Tako kot zveni Maradona song, pesem, ki jo je odpel Diego osebno in vsaj v ekipi podpisnika velja za neke vrste himno poletja: »Marado, Marado«. Toplo priporočam. Gre za pesem, ki leti, ki bi jo domačijski glasbeniški esteblišment bržkone raztrgal kot Fredija, obenem pa mirno prezrl ekspresivne potenciale Diegovega petja, zaradi katerih se je nemalokomu ob prvem poslušanju (in gledanju spota) orosilo oko.
