Sicer pa, ali se komu zdi kaj manj bizarno, ko odraslemu Ljubljančanu, ki je z novo družico na poti na Dunaj prespal v Mariboru, zjutraj na vrata potrkajo policisti? Zaradi 40 evrov kazni, ki jih ni plačal pred tremi leti. In ga odpeljejo na policijsko postajo. Kajti tovrstne točke, kot so hoteli, carinski prehodi in druge priložnosti, kjer te legitimirajo, so po novem povezane s centralo, v kateri je točno zabeleženo, v kakšni kondiciji si. Pred letošnjim morjem ali podobnim potovanjem vam torej svetujem, da preverite te zadeve, kajti lahko se vam zgodi, da vas z meje vrnejo domov, vprašanje, na katero ne vem odgovora, pa je, kje lahko človek z gotovostjo preveri stanje svojih kazni. Gotovost omenjam zato, ker mi je znan tudi primer, da državljan v bolnišnici ni mogel uveljaviti zdravstvenega zavarovanja, ko je šel preverit, zakaj ne, pa se je izkazalo, da zato, ker se mu je po spletu okoliščin na računu zgodilo preplačilo. Imel je preveč denarja! Kar je pa za birokrate vseeno bila malfunkcija, čez katero niso zmogli.
Tudi zato je vrnitev gospod Boruta H., varnostnika, ki je pobasal dnevni izkupiček trgovin in se je na Šentilju predal organom, eno navadno razočaranje. Gospod je bil en teden simbol. Redek Slovenec, ki se je odločil za nekaj ultimativnega, in to ni bilo družinsko nasilje pod vplivom alkohola, umor soseda zaradi služnostne poti ali samomor. Pa se na tem mestu ne bi spuščal v naklepanja, da je bil gospod H. morda del kakšne širše in bolj zapletene igre z več sovpletenimi, čeravno to, da se njegova številka skupnega ukradenega zneska za 300.000 evrov razlikuje od zneska, ki ga je kot ukradenega prijavila njegova firma, za zdaj vseeno daje misliti, da je zadevo odigral sam. Po drugi strani se bomo pa bržkone strinjali, da je že 100.000 evrov prepričljiva vsota, za katero bi marsikateri sodržavljan šel odsedet nekaj let zaporne kazni. Za zdaj se človek lahko samo vpraša, kaj je gospoda varnostnika popadlo, da se je vrnil, namesto da bi poslal fotografijo s Sejšelov. Domotožje? Da ne bo več mogel videti mame? Občutek krivde? Zakaj? Ker je za malenkostnih nekaj sto evrov mesečne plače in obvezno oblečen v neprivlačno uniformo s kravato bedel nad milijoni? Če je posredi res občutek krivde, potem nam družno ni pomoči.
Njegova vrnitev je primerljiva s tistih 3:3 proti Jugoslaviji, potem ko smo že vodili 3:0. S prenekaterim zgrešenim odločilnim metom naših košarkarjev, pa še kaj. Kajti človeka razumem kot tipičnega sodržavljana. Kot sovolilca in udeleževalca referendumov. Človeka, ki sodeluje v anketah, ki se morda javlja na forumih in benti nad to državo. Razumem ga kot sonavijača, torej kot osebek, ki ima svoje mnenje o tem, kdo bi moral biti novi selektor, kdo naj igra v napadu, kdo naj nas zastopa na evroviziji. Seveda je pa eno spremljati zadeve s fotelja, drugo pa biti v njegovi koži, na domnevno »ad hoc« begu brez prejšnjega načrta, ki bi na primer predvideval že zakupljen prostor na kaki čezoceanki ali kaj podobnega.
