A je bilo veliko tudi vicev druge sorte. Gotovo smo že vedeli, da je naša takrat še opevana »svobodna, socialistična in neuvrščena« domovina na poti razkroja, zato je bilo treba šale zbijati tudi o (tedaj še) bratskih narodih. Mujo in Haso sta bila junaka, ki sta z našo Jugo izginila, naša voditelja v komunizem sta umrla, z njima pa (dobri?) vici, sočne šale.
Danes bi socialistični kulak zopet vzdihnil, da je treba biti previden, ker imamo svobodo in demokracijo. Pa ni več strahu za arest: tam je vse polno tistih, ki so se šalili z našim denarjem ali pa ne vedo povedati, od kod jim denar. Vicev pa ni in ni in stari ljudje so rekli, da je takrat najhuje: ko narod ne poka vicev in šal, ko se ljudje ne smejejo, je podobno kot s kmeti, ki nehajo tarnati, kako težko jim je. Ker jim je pač težko od nekdaj. No, k sreči: kmetje še tarnajo, zraven pa še delavci in učitelji in policisti in lastniki nepremičnin in tisti, ki so brez vsega, in vsi drugi. Le vicev o tem ni.
Da ne bi pozabili na Muja in Hasa, pa skrbijo tisti, ki v skoraj vsak slovenski film ali pa nadaljevanko dodajo en lik, ki govori polomljeno slovenščino in je pač »ta spodnji«, »ta južni«, »čefur« – kakor koli ga slabšalno ne imenujemo. Kaj bi ga sramotili, največ so za sramotenje svojih sonarodnjakov naredili kak vratar Veso, čistilka Fata in podobni liki. Priznajmo: smejali smo se jim, še vedno se jim smejemo – pa je lažje pri srcu. Če sta Mujo in Haso skoraj izginila, moramo pač Slovenci (Slovenceljni?) imeti koga, ki s sleherno besedo dokazuje, da je neumen – oziroma »glup«. Če zraven v filmu ali na odru prileti še sočna kletvica z obveznim omenjanjem rodil in spolovil, je smeh zajamčen.
Je pa tudi res, da je težko pričakovati, da bo neumoren ljudski glas zmogel vice na račun ljudi, ki imajo vzdevek »žalostne oči«, ali »palček«, ali »general«, ali...?! Tito in Kardelj sta nam ponujala toliko smeha, da smo še na diktaturo, ječo narodov, pomanjkanje banan in čokolade kar malo pozabili. Ob sedanjem »štofu« za šale in vice pa nam prav pride že tigrasto žensko krilo na znani zadnjici. Žal. In še najdlje smo si pripovedovali razlago, zakaj ni vicev o naših politikih in sploh najbolj znanih ljudeh: »Ker je zdaj vse res!« In če je šala postala resnica, kaj je postala slednja? Težko vprašanje, človeku ne gre na smeh. Le kako nam bo šlo, ko pa spoznavamo, kako smešna sta bila (vsaj v vicih) diktatorja socializma in kako tragično resni so (v resnici, ker vicev ni) tile naši janezi in milani. Vem pa, da bi se ljudje smejali, če bi se vic začel: »Se srečata v Murglah Milan in Janez z Dolenjskega in se objameta in poljubita...« Ta je celo za vice tega časa malo preveč »odštekan«.
Če že z vici ne gre, pa dajmo s kletvico. Rajnko neuspešno samoupravljanje smo z vzhičenjem zamenjali s fantastičnim kapitalizmom. In ta ima zadnje dni pojavno obliko, ki ponuja odlično snov za prekrasno novodobno, domačo in aktualno kletvico. Takole se glasi: »Trojka ti materna!« Ali je smešna, resnična ali primerna, ne vem, je pa naša.
