Na domači sceni je napovedi, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo ta dežela zgostila v eno črno luknjo, na pretek. Recimo Branko Grims. Pojavi se pred ljubljanskim sodiščem, kjer z nekaj mandeljci dokazuje, da bog obstaja. V vsej domači brozgi krivih domuje subjekt, ki ne more biti kriv. Subjekt, ki ne glede na obtožbe ostaja nedolžno čist. Subjekt, ki ravno zaradi svoje absolutne čistosti postane kriv za vse. Branko v kamere izreče domislico leta: »Drugje po svetu Kafko berejo, pri nas pa Kafko živimo.« Ker ne vemo, kaj od Kafke je imel Branko v mislih, lahko le ugibamo, da je to morda znamenita zgodba o povprečnem človeku, ki se spreminja v velikega hrošča. Slovenija je simptom popolne transformacije človeštva. Skok nazaj v dobo insektov, hroščev in kuščarjev. Evolucija, ki preskakuje svetlobna leta v obrnjeni smeri.
Čas preskakuje tudi Dimitrij Rupel, ki se pojavi kot kandidat za generalnega direktorja nacionalke. Verjamem, da bi bil Dimitrij super direktor. Pojava, ki impresionira, odprtost, ki imponira, in neodvisnost, ki sproža simpatije. Po vseh mlačnih, brezosebnih in nekarizmatičnih generalih bi bil Dimitrij velik preskok. Bil bi pravi, da bi že enkrat realiziral misel o labodjem spevu te zakrknjene institucije, in pravi za to, da bi vsem zaposlenim nagnal strah v kosti. Ti bi morali več kot dvakrat razmisliti, ali se splača voditi bitko s tisto politiko, ki je edina prava. Edina, ki ima na čelu brezmadežnega vodjo. Edina, ki ve, da se bliža konec sveta, če ne bomo spremenili kurza. Šli nazaj na križišče, kjer smo izbrali napačno pot. Šli pod tisto jablano, kjer sta usodno napako naredila Eva in Adam. Postavili živi ščit in s transparenti povedali, kaj si mislimo o komunajzerjih. Eva je s svojo gesto čisto utelešenje komunistične ideje, da vsak dobi tisto, kar potrebuje. Utrga jabolko, čeprav jablana ni njena.
Po svoje napovedujeta konec idealnega sveta tudi Tina Maze in Andrea Massi. Romanca, telenovela ali pa mehiška žajfnica je doživela brodolom. Nam vsem na očeh. Na finalu je počilo. Videli smo vse. Jezo, smeh, sovraštvo, ljubezen, navezanost, solze, jok in spravo. Ter upanje, da je za naslednjim ovinkom srečni konec, čeprav Andrea ne more več sedeti na dveh stolih. In bo šel raje kosit travo in v miru počakat, da se haski vrne na dvorišče.
Veliko katastrofo pomeni tudi napoved, da morda Ana Kobal ne bo več strokovna komentatorka ženske smučarije. Temu se reče pravi tajming. Ko ugotoviš, da si komentiranje pripeljal do perfekcije, je najbolje, da se umakneš. Nacionalka pa bi naredila najboljšo potezo, če bi alpsko smučanje preprosto zbrisala s sporeda. Brez Tine, Massija in Ane bo smučarijo gledalo manj ljudi kot prenose zasedanj parlamentarnih odborov.
Morda pa je čas, da postanemo prva država na svetu, ki ukine televizijo. Ne bomo več gledali kodiranih sporočil drvenja v prepad in uživali še zadnjih trenutkov pred apokalipso. Prvi korak je že bil narejen. Letos se ne bodo podelili viktorji. Brez pompa in velikih besed so viktorji zbrisani s površja. Kasica prasica je prazna. Kot ekrani, ki reciklirajo le eno mantro. Vsi kradejo jabolka, ki niso njihova…