Složni
Čas posevkov, štihanja oziroma klitja semen je. Tudi marihuane. Glede katere je domislica o sončni strani Alp izjemno točna. Slovenija je glede pridelave konoplje raritetna dežela. Sploh gorati primorski del, kjer se na 1000 in več metrih soočata mediteranska in alpska klima, daje prestižne primerke. In ko so pred nekaj meseci zbiralci podpisov za zakonodajno pobudo za »legalizacijo« zbrali osupljivih 10.000 podpisov, se je državljan lahko nasmehnil ob misli, da se je zgodil salto v stilu Ala Caponeja. Najbolj razvpiti nefilmski mafijski šef iz tridesetih let prejšnjega stoletja je šel v zapor zaradi utaje davkov in ne zaradi številnih umorov. Na neki način primerljiva je saltičnost zakonodajnega predloga o marihuani. Končno zadostna številka podpisnikov se je zgodila šele, ko se je po vsej deželi razširilo mnenje, da hašiševo olje zdravi raka. Podporo je zagotovila ideja zdravja oziroma zdravljenja in ne hedonizma. Ideja boja za življenje in ne ideja uživanja v njem. Od tedaj (odkar olje zdravi raka) je vse drugače. Kajti z zdravjem vidimo, kako je, tudi po številkah o popoldanskem poslovanju zdravnikov. Nič ni predrago. Pri čemer naj vendarle navržem tudi svojo izkušnjo izpred približno desetih let, ko me je neki zdravnik plačniško (urgentno, kakopak) pregledal kar v ordinaciji na UKC. Trgovanje z oljem je dandanes pri nas ena redkih industrijskih vej v vzponu. Takih in drugačnih poslovnežev, ki iz pridelanega kilograma konoplje stisnejo stekleničko olja in jo prodajo najbližji babici ali hišniku, s katerimi so bili še do nedavnega v skrajno neprijaznih odnosih, je obilo. Bizarnosti se dogajajo tudi prodajalcem semen, ki v teh dneh prav tako doživljajo rekorde. »Pride do mene babica in hoče kupit semena, prepričana, da so čudežno zdravilna. Ne veš, kaj bi ji rekel,« mi je pred nekaj dnevi potožil eden od pobov, ki se ukvarjajo s semeni. Kajti ko imaš opravka s človekom, ki od tebe pričakuje čudo, ne gre več za hec. No, kot vemo, je predlog zakona o konoplji pred dvema mesecema padel. Po mnenju enih zato, ker ni bil napisan dovolj dobro, zaradi česar naj bi bila tudi ta scena po novem sprta navznoter, čeravno je že iz mnenja vlade dovolj dobro razviden enostavno odklonilen odnos do ideje. Podobno kot tudi iz razprave na parlamentarnem odboru za zdravstvo, kjer so predlog zakona ocenili kot neprimeren za nadaljnjo uporabo. Glede marihuane sta si desnica in levica v tej državi složni. Ko gre za prepovedi, znata pregovorno stopiti skupaj. Eden od razlogov zakaj, je morda tudi v tem, da so tovrstna zavračanja redka priložnost, da se pokaže, da država funkcionira. Da se sprejemajo odločilne odločitve. Modri razmisleki. Da obstaja bedeča strategija. V kar spada tudi odstavek iz do konopljinega zakona odklonilnega vladnega mnenja: »Ustanavljanje novih agencij z zaposlovanjem novih uslužbencev v času velike javnofinančne krize ni primeren ukrep.« Kar je, če pomislimo samo na zapravljen denar za nepremičninski davek, opolzko šopirjenje. No, najbolj bedno pri vsem je, da najkrajšo pri vsem potegnejo najmanj škodljivi. Torej tisti zasebniki, ki bi jim v teh dneh vzklilo tistih deset semen, jih posadili in bi tja nekam do oktobra na svojem balkonu pridelali robo za lastno uporabo. Ne samo da se jim zlahka zgodi, da zaradi velikega povpraševanja kroži »škart« roba in semena (nadvse rada) ne vzklijejo, pri čemer zaradi nelegalnosti ni možnosti za reklamacijo. Prav oni bodo tudi glavna tarča raznih policijskih akcij čez poletje. Scenarij za prihodnost je pa tudi itak že znan. Pojavile se bodo domnevno zdravilne tablete, ki bodo legalizirane. Spet v slogu: »Zdravljenje da, hedonizem ne!« Mar ni to lahko tudi povezano?