Pravljica ima tri junake. Dva sta že mrtva. Ivan Kramberger in Jože Pučnik. Tretji, Janez Janša, pa kljubuje vsem rdečim sovragom, ki so stisnili mlado državo v vražje kremplje. Tako izvemo, da je bil pred petindvajsetimi leti disident. To je sicer nekaj novega, ampak vsaka pravljica ima mitske začetke, ki so redko resnični. Potem junak na prvih pravih volitvah dobi največ glasov, sredi prvega desetletja novega tisočletja Slovenijo popelje v raj in poleti ga obsodijo. Pravljica ima torej vse, kar je potrebno: junaka, ki je upornik, ljudstvo, ki mu sledi, on jih za nagrado popelje v obljubljeno deželo in potem zgrmi v prepad.
Zakaj zgrmi v prepad? Zelo preprosto. Najhujši negativci ga petindvajset let z različnimi obrazi komunizma čakajo za vsakim vogalom. Milan Kučan, Janez Kocjančič, Janez Zemljarič, Zlatko Šetinc, Ciril Ribičič in Forum 21 so v vse pore obljubljene dežele nastavili svoje agente. Tako so se polastili medijev, sodstva, univerze, Banke Slovenije, protikorupcijske komisije, kulture, športa in vseh pomembnih podjetij v državi. Ker jim to še ni bilo dovolj, junaku nastavljajo pasti. Kamor koli se junak zateče, ga čakajo prepreke. Tista največja sliši na ime afera Patria.
Na koncu sledi poanta. Resignirani zaključek, kjer se naredi obračun in prikaže vso gnojnico, ki se je zlila na državljane. Pojejo se komunistične pesmi, vihrajo komunistične zastave, v šolah otroci s titovkami na glavi in lesenimi puškami v rokah imitirajo partizane, Titu se postavljajo spomeniki iz evropskih sredstev in na nacionalki se vse to prikazuje kot nekaj normalnega.
Torej, če verjamete v pravljice, potem vam je jasno, zakaj smo tam, kjer smo. In se ne čudite, da je najbolj gledana oddaja na naših zaslonih resničnostni šov Gostilna išče šefa. Tam se dogaja vse to, kar se je v Sloveniji zgodilo v četrt stoletja. Veliki kuharji in kombinatoriki iz oddaje pošiljajo vse junake in za konec ostajajo tisti, ki so najbolj prilagodljivi in nimajo hrbtenice. Na prizorišču ostaja tretja ali četrta liga.
Če so resničnostni šovi po drugi strani en mainstream presek tega, kar je ostalo na površju, potem ni več prostora za pravljice. Mladi vinar Jure, ki ne zna povedati niti dveh povezanih stavkov in v dveh mesecih ne izusti niti ene zanimive replike v oddaji Ljubezen na deželi, ne more biti pravljični junak. Še manj tiste bejbe, ki so se potegovale za njegovo pozornost in prišle v izjavah največ do ugotovitev, da so preživele lepe trenutke in bodo še naprej prijatelji. Ja, po vseh bedarijah, ki so jih morale početi, se to sliši kot očiščevalna sprava. In tudi Saška Lendero kot povezovalka nam je dajala vedeti, da se imamo na neki način vsi radi, kljub porazom.
Kako prepričati edinega junaka, ki je Slovenijo že popeljal v raj, da bo imel rad vse tiste, ki ga spotikajo na njegovi poti in mu nastavljajo pasti? Morda z ugotovitvijo, da ni treba pravljice jemati tako smrtno resno. In da v njej nastopajo negativci samo zato, da je vse skupaj bolj napeto. Ter ne nazadnje, da pravični tam zgoraj vse vidi. Če je pravi junak, ga nagrada čaka za vogalom…
