Odgovor je preprost. Bil sem v kinu. Zakaj v Kranju? Ta odgovor je nekoliko kompleksnejši. Bržkone velja slediti mislim Združene levice, sindikalistov in podpisnikov nekakšne peticije, ki nas učijo, da tuji kapitalisti v Sloveniji hlepijo samo po dobičku, zato mora ostati vse v domači lasti. Kako resnično. Ljubljanski multipleks je v lasti slovenskega lastnika in ta se požvižga na dobiček, ki bi ga lahko ustvaril s predvajanjem najnovejših hollywoodskih uspešnic. Vrti, kar pač ima, in upa, da se bo s prodajo kokic nabralo za položnice. Nasprotno pa tuji lastniki, ki so kupili kranjski multipleks, privabljajo množice potrošnikov z ameriškimi butci in računalniško ustvarjenimi fantazijskimi liki, ki se spopadajo v okrutnih bitkah pred računalniško obdelanimi novozelandskimi pejsaži. In se vsako jutro naslajajo nad izkupičkom iz razprodanih dvoran prejšnjega večera. Še več, s svojim neoliberalnim početjem so porušili ustaljen družbeni red: desetletja so se prebivalci province vozili v Ljubljano, če so hoteli videti kakšno svežo kinouspešnico, sedaj pa se prebivalci prestolnice z enakim namenom vozijo v provinco.
Verjetno bo kdo porekel, da nisem izbral najbolj posrečenega primera, saj lastnik ljubljanskega multikina, četudi naše gore list, sodi med tiste, ki jim radi rečemo taj...., taj... (pa ne Tajci), in so se mu poslovni načrti sfižili zaradi pretiranega hlastanja po ekstraprofitu. Malo sem razmislil o tej hipotetični kritiki in sklenil, da je resnična. Ne tuji ne domači kapitalisti niso rešitev za muke ljubiteljev kina. Pritisniti bi morali na državo, da nam zgradi multiplekse za državljane. Za to pa bi potrebovali močan lobi. Recimo šaleškega.
Pred časom sem na televiziji gledal pogovor z nekdanjim rudarjem, županom Velenja in poslancem iz vrst Socialnih demokratov Srečkom Mehom. Brkati tovariš je v zvezi s famoznim projektom TEŠ 6 brez oklevanja priznal, da je član razvpitega šaleškega lobija. In da to ni nič takega. Da so od države zahtevali le dve stvari: čistejši zrak in obenem ohranitev delovnih mest v rudniku in termoelektrarni. In država jim je nemudoma zgradila najčistejšo sežigalnico lignita za borih (v tem trenutku) milijardo in pol evrov. Vse dvome v zvezi s smiselnostjo novogradnje, napovedanimi izgubami in milijoni, ki so bojda romali v zasebne žepe, je na hitro odpravil z besedami, da to ni stvar šaleškega lobija, temveč strokovnjakov in organov pregona.
Potrebujemo torej šaleški kinolobi, ki bo državo pripravil, da zgradi najsodobnejši kinocenter v Ljubljani (zaradi mene lahko svojega dobijo tudi v Velenju in Šoštanju), ki bo izpolnjeval dve zahtevi: vrtel bo najnovejše filme in prodajal najcenejše (po možnosti brezplačne) vstopnice. Sicer bo gotovo prinašal izgubo (ki pa bo nedvomno manjša od tiste v TEŠ 6) in predvajal butaste filme, ampak to je že stvar strokovnjakov in filmskih kritikov.
