»O, gospod David,« se je navdušila administratorka bolnišnice Vaše zdravje – naša skrb, »sodeč po glasu je hrbtenica bolje!« »Hrbtenica je še kar, sem pa trikrat bruhal, ko sem dobil vaš račun.« »Ni problema, vas bomo po nevrokirurgiji poslali še na gastro...« »In me olupili še za 200 tisočakov. Ne me basat! Poglejte, tik preden ste me uspavali, sem na operacijski mizi podpisal pogodbo, po kateri 30 odstotkov od 136.000 vredne operacije krije moja zavarovalnica, razliko, kakšnih 95.000, pa jaz, zdaj pa hočete še 250 tisočakov. 117.000 naj bi dobil dr. Sinawatra za asistenco dr. Lawrenceu pri operaciji! Tega Sinawatre nikoli nisem videl!« »Seveda ga niste videli, saj ste spali. Redni asistent pri dr. Lawrenceu je dr. Malkovich, a je obtičal v dvigalu. Zato smo najeli dr. Sinawatro iz Bolnišnice dobrega upanja. Na vašo srečo smo ga komaj dobili za to ceno, sicer zahteva 150 tisočakov. Slabo je, da on nima pogodbe z vašo zavarovalnico, dobro pa je, da ni pozabil, da je tudi dr. Lawrence včeraj priletel asistirat k njemu, čeprav je bil na malici. Vse se je lepo izteklo!«
»Potem sem imel srečo tudi z anesteziologom, ki me stane dodatnih 36.000.« »Absolutno. Po zavarovalniški pogodbi vam pripada naš anesteziolog, ki uspava s kladivom po glavi, in to je zastonj, a bolj boleče. Je pa ravno takrat gledal prenos golfa in smo iz druge bolnišnice najeli dražjega, a boljšega. Nam je pacient svetinja in upam, da ste med operacijo dobro spali. To pa je vredno kakšnega tisočaka več, a ne.« »Zato pa imam zdaj nočne more, ko gledam ta vaš račun. Vidim, da sem plačal še pet drugih zdravnikov, ki sem jih po operaciji ob postelji videl enkrat dnevno, ko so mi voščili dobro jutro, mi namignili, se nasmehnili in šli naprej. Vsak po 7000 dolarjev.« »Če bi pozorno prebrali svojo zavarovalniško pogodbo, bi na 112. strani videli, da je to naše darilo pacientom. Radi imajo, da veliko zdravnikov maršira mimo postelje in jim z nasmehom dviga moralo ter pospešuje okrevanje. Njihova cena je 10.000, z zavarovalnico pa vas častimo s tremi. Lepo, a ne!«
»Glede na vaš račun sem požrl za 1900 dolarjev zdravil. V treh dneh! Od tega nekakšne tablete za zbijanje potence,« je bil že besen pacient David. »Ne razburjajte se, gospod. Ste študirali medicino? Niste, torej nimate pojma o pooperacijskem zdravljenju. Tiste proti potenci so pa nujne glede na vaše stanje. Si predstavljate, da si zaželite seks in vam med njim popoka svež cement, s katerim smo vam fiksirali vretenca? Katastrofa!« »Tudi za nekakšno generalno oskrbo naj bi doplačal 45.000!« »To pa je vodenje vaše kartoteke in obuvanje nogavičk pred spanjem.« »Nobena sestra mi ni natikala nogavic.« »Vaš problem. Zakaj pa niste zahtevali.« »Gospa, jaz tega računa ne bom plačal.« »Prav, gospod David. Mi vas bomo tožili. Izgubili boste in operativno vam bomo vrnili vaše hernije, to pa posebej zaračunali. Nam je pacient največja skrb!« Berem, da ameriške bolnišnice nimajo izgub in da so zdravniki zadovoljni s plačo.
