Vozniki tovornjakov ABC-kartice v Sloveniji ne morejo kupiti na vsaki bencinski črpalki, ampak morajo nanjo čakati po več ur v bazi Darsa. Ta naša država nemalokrat daje vtis, da je bila na začetku nov kolut ribiškega laksa, ki se je pa v nespretnih rokah precej hitro zafecljal v nerazvozljive vozle. In kdor je kanček seznanjen s to problematiko, ve, da zavozlanega laksa ni za razvozlavati, ampak da ga je najpametnejše nad zavozlanim delom odrezati. Nočno neobratovanje vzpenjače se zdi blažji (benigen se reče oholo) simptom tega.
Bentenje bi bilo neupravičeno, če bi šlo za napravo izpred petdesetih let, torej gondolo, ki potrebuje gondoljerje, upravljalca stroja, klasično prodajalko kart, pa še serviserja v stalni pripravljenosti. Vendar je ljubljanska vzpenjača naprava izpred vsega nekaj let. Iz časov, ko so bile tehnološke rešitve za to, da bi delovala kot navadno dvigalo, in bi si jo lahko obiskovalec gradu privoščil sam ter tudi ponoči, bržkone na voljo. Tako kot v primeru dvigala za kolesarje na železniški postaji ali tistega pri novem mostu pri Cukrarni. Bržkone je temu tako, ker nihče ni pomislil, da bi se naprava uporabljala tudi ponoči. Kako to? Možen odgovor se skriva v tem, da je ta država nemalokrat nastajala predvsem kot udejanjanje starodavnih fantazem. Podobno petdesetletniku, ki si na stara leta, ko pride do denarja, kupi motor, kakršnega je občudoval kot mulc. Da je bila v primeru vzpenjače osnovna ideja pravzaprav, da Ljubljana dobi nekaj, kar bi bojda morala imeti že v Avstro-Ogrski. Nemara zato v naši mikrocivilizaciji tolikokrat naletimo na nepotrebna neugodja oziroma nesmisle.
Sodrugu se je zadnjič zahotelo najljubšega koktajla. Naročil si ga je in ga dobil. No, minuto zatem je prišel mimo redar in ga obvestil, naj pohiti s pijačo, češ, da zapirajo. High Society se koktajlu sicer reče. Podobno je to dvoje. Vzpenjača, s katero se ne da voziti po 21. uri, in koktajl high society, s katerim te napodijo ven. Podobnost je v tem, da je v teh krajih prougodno razmišljanje redkost. Posluh za človeka. Stil. Uslugica viška. Ko kdo empatično pomisli nate in ti poskusi narediti življenje ugodnejše. Kdor to počne, daje od sebe preveč. Tako je bilo v konjukturi, kriza je pa sploh dobrodošel alibi za tako vedenje. Sodržavljan je nedavno ugotovil, da se zaradi infarkta, ki ga je na tujem terenu doživel pred leti, zdaj ne more nezgodno zavarovati pred potjo v tujino.
Kljub temu je v zadnjih letih to zavarovanje nekajkrat nevede plačal. Gospe, ko je vtipkavala njegovo ime v formular, torej ob njegovem imenu ni zabrlela rdeča lučka na zaslonu. Zabrlela bi ji šele, če bi ga na tujem spet kaj zvilo in bi želel, da mu zavarovalnica krije stroške bolniškega dopusta. Za Slovence je vedno krivo nekaj zunanjega. Nek sistem. Pa ne ne gre samo za njih. Vsak sistem je lahko bolj ali manj ugoden. Odvisno od ljudi. In glede tega premore naša mikrocivilizacija še velike rezerve. Če končam floskulantsko optimistično.
